Nedelja, 4. 1. 2009
goran
Podobno kot njegovi številni rojaki tudi Erik K. Skodvin inspiracijo išče v snegu in mrzlem vremenu. Okoliščinah, ki so norveško ambientalno glasbo dvignile v sam vrh okoljske, pogosto skozi naravo artikulirane zvočne estetike. Vendar pa Skodvin s svojim alter egom Svarte Greiner ne sodi v tisto tipsko sredino kreativcev tipa Biosphere. Stične točke med njim in osrednjo linijo norveških ambientalistov lahko iščemo predvsem v idejah in tematiki, manj pa v sami zvočni podobnosti. Med tem ko Biosphere in njegovi somišljeniki svojo izraznost postavljajo na zapuščini Briana Ena in techno glasbe, se Skodvin oziroma Greiner zgleduje po nekaterih sodobnih elektroakustikih, s kaseto ‘Penpals Forever’ pa ne skriva niti simpatij do estetike konkretnih muzik.
Skodvina širši krog ljudi pozna kot polovico elektroakustičnega ambient dvojca Deaf Center, ki je že s svojim debijem v letu 2004 navdušil kritiško srenjo. Navdih za ploščo je dvojica bojda našla v starih, neozvočenih filmskih posnetkih in historični arhitekturi, glasba pa se je vrinila nekam med ameriškega zankarja / minimalista Williama Basinskega in mehiškega elektroakustika Murcofa. Otto Totland, druga polovica formacije, je Skodvina že sredi devetdesetih vzpodbujal k lastnemu snovanju glasbe in v letu 1999 je ta pri svoji - takrat še internetni – založbi Miasmah, objavil prvi mp3 pod psevdonimom Xhale. Takrat je bila to še razmeroma uniformirana downtempo elektronika, ki so ji pozneje sledili tudi številni drugi na Miasmahu objavljeni producenti. Ker se je z leti njihova estetika vse bolj ukalupljala, je Skodvin po bolj domišljenih vsebinah posegel v formaciji Deaf Center in nekoliko pozneje tudi pod psevdonimom Svarte Greiner.
Kot Greiner je doslej objavil en album, nekaj singlov, malih plošč in mp3jev, prav v teh dneh pa se pripravlja tudi na izid novega albuma. V vseh primerih gre za karakteristično estetiko zvočnega slikanja, tvorjenja ambienta in eksperimentalne cinematike. Specifično govorico najbolj pronicljivo odstrejo kar njegovi vplivi med katere poleg narave šteje gozljivke in enigmatične filme, pa mojstra bizarnosti Davida Lyncha, dronerje Earth, britanske neobičajneže Volcano the Bear, obskurnega norveškega violinista Nilsa Øklanda, luči, meglo, cerkve, luno.. vse tiste motive in detajle, ki jih subtilno vtira v svojo med stvarnost in metafiziko razpeto zvočnost.
Morda prav kaseta ’Penpals forever’ Skodvinovo eterično, fantazmatsko okolje odstre v doslej najlepši podobi. V štirih daljših skladbah (ena od teh je le tišina, ki jo poslušamo v podlagi), s pridušeno disonanco slika megleno norveško obalo in fjorde, zbledele sto in več let stare fotografije in filmske posnetke, v noč potopljen gozd in podobne skrivnostne motive. Ne počne torej nič revolucionarnega, toda za razliko od mnogih cinematičnih elektroakustičarjev, ki le razmeroma nedomišljeno kolažirajo všečne zvočne fragmente, Skodvin poskuša nekaj povedati. Njegova glasba ima neko narativno vrednost. Kolikšna je ta, je seveda odvisno od posameznika in njegove domišljije, nedvomno pa bo vrednost višja, če vas fascinirajo enaki motivi kot Skodvina.
Pripravil Goran Kompoš
Komentarji
komentiraj >>