Sobota, 3. 1. 2009
mcolner
* V osemdesetih letih je Beograd kot prestolnica pomenil eno najpomembnejših jeder v segmentu kulturne in glasbene produkcije ter v veliki meri pripomogel k ustvarjalni renesansi tega prostora in časa. V Srbiji vedo povedati, da so bila osemdeseta leta ustvarjanja, povezovanja skozi razvejano mrežo pobud in živahnega dogajanja, za seboj so pustila mnoštvo izdelkov in dogodkov, ki so se za dlje časa vtisnila v kolektivno zavest narodov. Vse do te mere, da je po zaprtju meja razdeljene federacije ostala prisotna nostalgija, ki se je morda najbolj odražala prav skozi glasbo.
Devetdeseta so pahnila bivšo državo v plamene in poslušnost skrajnim ideologijam, s tem pa je bila v veliki meri prekinjena tudi prej živahna izmenjava in scena. Čeprav je v času sankcij nastalo in delovalo lepo število kakovostnih bandov, ki so se upirali neugodni ekonomski in družbeni klimi, se dogajanje ne more primerjati s prejšnjim desetletjem. Scena se je umaknila v podzemlje, zaprte klube ali zasebne prostore. Očitno pa se renesansa v manjši meri vrača v Srbijo, saj se je v zadnjih letih tam pojavila kopica mladih, avtorsko zanimivih in kakovostnih bandov.
Pod znamko Nova srbska scena se predstavljajo zasedbe kot so Petrol, Nežni Dalibor, Slaptrap in danes obravnavani Repetitor, vzporedno delujejo še mnoge zasedbe kot so Piknik, Tobićtobić idol mladih, Činč in druge. Večina izmed njih se vztrajno prebija na širši balkanski ali bivši jugoslovanski trg, ki je željan dobre glasbe.
Repetiror so zares mlada zasedba treh dvajsetletnikov, dveh deklet in fanta , ki so se zbrali pozimi leta 2005 in s svetlobno hitrostjo napredovali proti resnejšemu pristopu in delovanju. Najprej je po Srbiji preko Radia B92 zaokrožil single Ja, ki je bil objavljen na kompilaciji mladih srbskih bandov Jutro će promeniti sve?, nato so v letošnjem letu prejeli glavno nagrado žirije in publike reformiranega kultnega festivala Art & Music v Puli.
Sve što vidim je prvi put je tako prvi dolgometražni studijski izdelek skupine Repetitor, izdan za ambiciozno podzemno založbo Odličan hrčak. V domovini jih ob ostalih svežih obrazih na sceni imenujejo glasnike novega vala, ki je v tem desetletju ubral drugačna pota kot tisti pred dvajsetimi in več leti. Današnji bandi so zaradi napredka komunikacijskih možnosti mnogo bolj vpeti v globalne glasbene pobude, vsaj enosmerno, na voljo imajo več uporabnega materiala iz bogate zgodovine glasbe.
Repetitor so podobno kot večina dandanes uspešnih zasedb usmerjeni v multi-žanrsko izraznost, mešanju različnih vplivov in izročil, ki občasno lahko izvijejo tudi kaj povsem novega. Kljub temu bi jih lahko mirne duše okarakterizirali za izjemno konkretni rock band, ki odločno in samozavestno pristopa do mešanja starega in novega. Njihova udarna rockerska pristnost, zlasti izražena v kitarskem načinu in zvoku, se meša z diskoidno poskočno, kasneje spet punkersko udarno ritem sekcijo ter skozi različne kompozicije rojeva nalezljive in na posluh spontane komade.
Repetitor so močni prav v komponenti izrazne moči in zvočne poetike, saj iz uveljavljenih vzorcev z ustvarjalno in izvedbeno spretnostjo izvleče kar največ. Prav tako zasedbi pristoji surov in umazan zvok studijskega posnetka, ki se odlično pridane mladostniški udarnosti, svežini, včasih zdravi in simpatični naivnosti. Komadi prvenca kot celota zvenijo prepričljivo in nalezljivo, plesno punkersko, rockesko poskočno, začinjeno z uporniško energijo.
Čeprav Repetitor še niso do popolnosti izkristalizirali svojega zvoka, ki bi definiral njegovo izraznost in vplivno področje, se tako še najbolj naslanjajo na zapuščino kakšnih Sonic Youth in Fugazov, ter cele vrste jugoslovanskih bandov kot so Partibrejkers, Boye ali Obojeni program.
Med izstopajočimi komadi se najdejo uvodni Opet jak, ki udarja s pristno plesno rockersko energijo, pa komad Ja in Prosečan čovek, ki skozi neposredno in rahlo naivno besedilo pripoveduje o percepciji lastnega socialnega okolja in širše družbe iz strani nove generacije. Sve što vidim je prvi put tako odraža nove pobude v glasbeni ustvarjalnosti tega prostora, ki ni zgolj nostalgičen, ampak zazrt tudi v drugačne zvočne širjave.
pripravil Miha Colner
Komentarji
komentiraj >>