* Elektronska glasba, sploh tista, ki se napaja iz klubskih estetik, v zadnjih letih le redko na površje naplavi album, ki zaintrigira s svojo svežino. Producenti se vse preveč zatekajo v prežvečene vsebine in kujejo generike, ob katerih ušesa zastrižejo le specifični, ozko orientirani publiki. Tudi iz trenutno ultra popularnega grime in dubstep miljeja le občasno pokuka album, zanimiv za širšo publiko. Pravzaprav gre takrat običajno že za glasbo, ki je niti ne moremo več opredeliti kot grime ali pa dubstep, saj te vsebine po navadi odstopajo od razmeroma togih trendovskih smernic.

Tudi album ‘Hazyville’ se le deloma spogleduje s tema estetikama. Razpet je nekje med melanholijo Buriala, zaprašeno atmosferiko berlinskih techno-dub inovatorjev Basic Channel oziroma njihovega detroitskega somišljenika Roda Modella in njegove znamke Echospace, velik del inspiracije pa išče tudi v starošolskih Detroitu in Chicagu. Pa ne gre le za prazno posnemanje teh čislanih muzik. Darren J. Cunningham alias Actress vse te stile izvrstno pretopi v zanimiv zvočni kalejdoskop, ki se bolj kot klubskemu brušenju pet poda ob sajenju rožic ali pa poležavanju pod zahajajočim soncem.

Cunningham je v širši glasbeni sredini razmeroma neznano ime, bolj prepoznaven pa je v londonskem klubskem podtalju. Kot polovica naveze Po-Ski tam že od leta 2000 pripravlja večere plesne klubske glasbe, v letu 2004 pa je soustanovil še založbo Werk Discs, specializirano za elektronsko glasbo. Med tistimi bolj zanimivimi producenti, ki so tam objavili svoje plošče, so denimo downtempo abstraktnež Lukid, elektronski dubovski zanesenjak Disrupt in v dubstepperskih krogih cenjeni producent Zomby. V letu 2004 je svoj prvenec, malo ploščo ’No tricks’, objavil tudi Cunningham, vendar pa razmeroma neizstopajoč, v acidu, IDM-u in rejvu povaljan electro ni pustil kakšnega trajnejšega vtisa. Nekoliko večje pozornosti je bil Actress deležen dve leti pozneje, ko je za enega zanimivejših in inovativnejših sodobnih elektronskih producentov Alexa Smoka pripravil remiks. O novem albumu pa se je med poznavalci šušljalo že nekaj časa, saj je Cunningham vseh enajst skladb na oktobra objavljenem dolgometražnem prvencu zasnoval med svojimi nastopi v živo v obdobju med letoma 2002 in 2008.

Verjetno precejšnjo raznovrstnost zvočnega materiala, vpetega v album ’Hazyville’, lahko pripišemo prav razvlečenemu časovnemu obdobju, v katerem so skladbe nastajale. Na nek način dobimo Cunninghamovo interpretacijo preseka klubskih muzik iz tega sedemletnega obdobja, ki je zanetilo danes tako izpostavljeno dubstep sceno, obenem pa smo deležni tudi vpogleda v estetiko producentov, zbranih okoli založbe Werk Discs. Toda to ne pomeni, da je ’Hazyville’ le nekakšna kompilacija z vseh vetrov nabranih skladb oziroma vplivov. Album je izvrstno zaokrožen v koherentno celoto, njegova raznovrstnost pa v uho pronica v razmeroma subtilnih niansah, ki iščejo vez med zapuščinama detroitskih in chicaških elektronskih inovatorjev, ter sodobno zvočnostjo londonskega podtalja. Zametki vseh enajstih skladb so plod spontanega rokovanja z analognimi inštrumenti, njihovo končno podobo pa je Cunningham skrbno izoblikoval skozi studijsko manipulacijo. Hipnotični, narkotično neizoblikovani ritmi se zajedajo v pisano razpoloženjsko melodičnost, zvočno podobo pa spretno dopolnijo številni detajli, ki plošči vtisnejo pristno žlahtnost. Presežek albuma ’Hazyville’ najbrž lahko iščemo predvsem v bogati atmosferiki pa tudi v Cunninghamovem izvrstnem občutku za nameščanje smernic iz polpretekle zgodovine v povsem svež, sodoben kontekst.

pripravil Goran Kompoš