Najboljši plesalec leta 2008 po izboru revije Ballet-tanz je marsikaj, vsekakor pa ne konvencionalna plesalska figura. Njegove estetsko izpiljene, na popoln minimalizem zreducirane koreografije namigujejo na samosvojega avtorja. In Hoghu res ni para. Mala pojava z očitno telesno deformacijo - na hrbtu ima izrazito grbo - ponuja alternativne načine plesne odrske prezence. Namesto virtuoznosti smo v njegovih delih priče redukciji na enostavne gibe in geste, ki podpirajo emocionalnost, spleteno prek vedno skrbno izbrane glasbe.
Čeprav to morda ni takoj očitno, je Raimund Hoghe močno zasidran v nemško ekspresionistično plesno tradicijo, saj je pred avtorsko potjo deset let deloval kot dramaturg gledališča Wuppertal Tanztheater Pine Bausch. Na koncu osemdesetih ga je tesno sodelovanje z umetnikom Luco Giacomom Schultejem pripeljalo do ustvarjanja lastnih del. Leta 1994 je v prvi lastni solistični predstavi »Mäinwerks« prvič tudi sam stopil na oder in »vrgel telo v boj«. Pri nas je v okviru nedavnega festivala Exodos že drugič gostoval, tokrat z Marii Callas posvečeno 36. avenijo Georgesa Mandela. Posnetki, v katerih razlaga o načinu dela in pristopih, so z nedavnega festivalskega predavanja:
Hoghe je izredno občutljiv na izbor glasbe za svoje predstave. Bistvena zanj je dramaturška poteza spletanja odrskega dogajanja prek kolektivnega spomina, ki se tvori ravno prek medija glasbe. Zanj značilna izbira so glasbeniki kot klasik Stravinski, jazz pevka Peggy Lee, operna diva Maria Callas, šansonist Leo Ferre, na katere se vežejo spomini in emocije, kar omogoča vstop v dogajanje na odru.
Ta, po njegovem mnenju univerzalno lepa glasba, služi ravno vzpostavljanju čim večjega kontrasta s telesom. Fokus na deformirano telo pa ne zahteva empatije, ampak povečuje ekspresivno komponento in stopnjuje emotivno izkušnjo.
Njegov teater kljub minimalizmu ostaja ekspresiven, le da je redukcija gestičnega tako radikalna, da je gesta ostala brez pomena. Ostaja le še emocija. Redukcija pa nikoli ni naključna, ampak je vedno strogo premišljena. Pri koreografiji 36. avenija Georgesa Mandela imamo opravka s kulturnim kodom in dekonstruirano gesto opere.
Ta dramaturgija, ki se približuje dramaturgiji dolgčasa, pa ravno skozi ta čas, ki nas dela nemirne, tudi marsikaj pripoveduje. Če ne drugega, vsaj o naši želji po intenziteti dogajanja, podzavestno sproducirani prek neprestane medijske zasičenosti. Naš odnos do elementarnega in časovno redkega dogajanja se vse prevečkrat konča z nestrpnostjo in je tako že a priori odklonilen in nevreden naše pozornosti.
Gledalec v teatru torej mora biti angažiran, ni dovolj le pasivna recepcija. Zaradi specifičnosti načina uprizarjanja pa tudi zaradi specifike njegovega telesa mora biti gledalec Hoghovih predstav tudi zelo odprt. In to pri ogledu vsake od njegovih, po svoje različnih, a podobno zagonetnih predstav.
Raimund Hoghe naseljuje vrzel in s tem odpira nadaljna mesta drugačnosti v plesni umetnosti, ki je bila vse prevečkrat odrinjena. Spomnimo se samo na establišment popolnega telesa v baletni umetnosti. Hiba postane pri Hoghu privilegiran prostor prikaza drugačnih pokrajih telesa, ki niso več moteče, ampak kvečjemu stopnjujejo izraznost.
O tem, ali bi njegova koreografija učinkovala tudi, če bi jo odplesala zdrava telesa, bi lahko razpravljali. A to se ne zdi problematično, saj je legitimno slediti lastni estetiki in telesnemu ustroju. Odločitev nastopa telesa s hibo tako ni sama sebi namen ali morda moralizirajoč opomnik k strpnosti in demokratičnosti, ampak je točno tako telo tam zato, da učinkuje in tako dobi svoje mesto.
Hoghovo gledališče tudi zelo redko govori le o njem samem in s tem o hibi. Njegovo telo je družbeno in vedno v dialogu z glasbo in besedilom glasbe, ki je zanj tisto bistveno, s čimer vzpostavlja za teater konstitutivno komunikacijo.
Glavni očitek bi lahko bil, da prav ta komunikacija prek glasbe dela njegovo delo introvertno, saj nam v primeru nepoznavanja konteksta glasbe in nečutenja njene emotivnosti delo ostaja malodane hermetično zaprto.
Za mnoge, ki ne verjamejo več v posvečenost umetniškega ustvarjanja, torej v vzvišeno razpoloženje, izraženo prek umetnosti, se lahko Raimund Hoghe zdi nekoliko arhaičen. Njegova vera v umetnost je namreč velika. A dokler poleg emocij prinaša v sodobni ples tudi nove formalne rešitve in odpira vprašanja, je poudarjanje in čislanje njegovega ustvarjanja vsekakor zasluženo.
Hoghovo telo je na bojišče in vozlišče vetrov etra vrgla Pia.
Komentarji
komentiraj >>