Uroš Rakovec Trio, 13. 1. '09; Klub Cankarjevega doma, Ljubljana
* Sinočnji uvodni koncert letošnjega cikla Cankarjevi torki je potekel v intimističnem, rahlo sanjaškem vzdušju, ki ga je z zbrano in uigrano igro pričaral Uroš Rakovec Trio. Člane te nove zasedbe sicer že dobro poznamo, kajti kitarist Uroš Rakovec, kontrabasist Žiga Golob in bobnar Kruno Levačić igrajo v številnih bendih, med drugim v Tamara Obrovac TransHistria Ensemble in Mildreds, vodja tria pa je tudi nagrajevani avtor filmske glasbe.
Po drugi strani predstavlja tale trio čisto novo zvočno avanturo, kajti avtor vseh skladb, Uroš Rakovec, se tokrat posveča lastni viziji renesančne glasbe, ki pa v prijemu veščih prstov vseh treh pajdašev iz tria zadiha v sveži, modernizirani različici. Trio je na koncertu prvič v živo predstavil skladbe s prejšnji petek objavljenega prvenca Poganjki, slišali pa smo še nekaj drugih skladb, tudi takšne, ki jih je vodja tria zaigral solo na akustični kitari ali pa na mandoli.
Bend tudi v živo uspešno ohranja intimistično vzdušje z albuma in fino tke krhke, mehkobne Rakovčeve skladbe. Ritem sekcija Golob-Levačić je z natančnim in poduhovljenim igranjem strumno podpirala Rakovčeve včasih kar filigranske pasaže, ki so se mestoma raje umaknile bolj asketskim melodijskim linijam, kjer je obveljala minimalistična resnica, da je manj več, oziroma, kjer so odigranim tonom kot enakovredni deli skladb postavljeni koščki premorov, tišine, pričakovanja.
V nekaj skladbah sta se Golob in Levačić podala v solistične ekskurzije, odmerjene in lepo zaokrožene; takrat je godba zadišala tudi po jazzu – kar, če poznamo zgodovino obeh muzičistov, sploh ne čudi. Drugič spet je sam Rakovec poskrbel, da niso bile vse skladbe slišati v duhu prenovljene renesanse, saj je z zvokom in tudi z zgradbo ter ob pomoči omenjenih sotovarišev nakazal, da dobro pozna tudi angleško neofolkovsko gibanje iz šestdesetih, ki pa se je ob tradicionalnih godbah dejansko napajalo prav v renesansi. Dokaz več, da gre za dobro "načitanega" glasbenika, ki ima več glasbenih ljubezni in zna prav vsako zašarmirati.
Trio je premišljeno postavil dramaturgijo skladb in podpisani sem imel večkrat občutek, da je glasba, ki je prihajala z odra, zares pripovedovala neko samosvojo štorijo, ki se ji je uspelo pretihotapiti iz komada v komad ter tako ustvariti občutek "dolgega trajanja". Filmske ali drugačne sličice, ki še kako pašejo tej milozvočni godbi, smo si prisotni ustvarili sami – in ti smo prav lepo zapolnili klub, kar je za domače bende prej izjema kot pravilo. A izjemna sugestivnost muzike in zbrano podajanje sta k temu pripomogla. Edina pripomba gre zvoku oziroma njegovi jakosti, saj smo na momente pogrešali glasnejšo Rakovčevo kitaro. Po drugi strani pa nam je le-ta v solističnih delih postregla tudi z nekaj drugačne godbe, folkovsko in tudi bluesovsko naravnane, ki morda kaže, v katero smer se bodo nagibali navdihnjeni kitaristovi prsti ...
V Klubu Cankarjevega doma se je ob mili in zvočni godbi Uroš Rakovec Tria za- in od-mišljal Mario Batelič.
Komentarji
komentiraj >>