Sreda, 14. 1. 2009
mcolner
V tokratni Arteriji, oddaji za sodobne vizualne umetnosti, se bomo v novem koledarskem letu ponovno podali na lov za odmevnejšimi in tistimi malce spregledanimi dogajanji v polju likovne umetnosti v domačem in mednarodnem prostoru. Tokrat smo sodelavci oddaje Arterija obiskali in obdelali tri razstave, ki se v tem času odvijajo v domačih galerijah. Tanja se je poglobila v petnajstletno delovanje P.A.R.A.S.I.T.E. Muzeja sodobne umetnosti, ki je v galeriji P74 obeleženo z razstavo, publikacijo in z bogatim spremljevalnim dogajanjem. Miha je obiskal samostojno razstavo Tine Smrekar z naslovom Antistresne tehnike, ki je na ogled v galeriji Alkatraz na Metelkovi. Sebastjan si je v galeriji Simulaker v Novem mestu ogledal razstavo Bojana Radoviča, ki nosi naslov O fotografiji. Več v nadaljevanju!
V petek se je v Galeriji P74 odprla razstava To ni Amerika, posvečena 15 letnici delovanja P.A.R.A.S.I.T.E. Muzeja sodobne umetnosti. Kurator in idejni vodja obeh institucij, Tadej Pogačar, jo je zasnoval kot arhiv. Gre za dokumentarne fotografije, ki v petih tematskih sklopih predstavijo drobtinice iz zgodovine omenjenega muzeja. Rdeča nit razstave so vzporedne ekonomije, oziroma prevpraševanje o smiselnosti prevladujočih sistemov in organizacij, ki zgolj zaradi pozicije moči oblikujejo kulturne, družbene in naravne politike.
Ustanovitev Muzeja sodobne umetnosti sega v začetek 90-ih let prejšnjega stoletja in je tesno povezana s takratno menjavo družbenega sistema. Socializem se je umaknil zgodnjim oblikam novega kapitalizma, potrošnja in druge navade globalnega sveta pa so začele pronicati v zavest in spreminjati obliko lokalnega prostora. Ustanovljen kot psevdo muzej, je bil sprva namenjen hranjenju lastnih artefaktov in objektov.
Tri leta kasneje je prej omenjena institucija sprejela sklep o preimenovanju v P.A.R.A.S.I.T.E. Muzej sodobne umetnosti. V manifestu piše, da gre za virtualno institucijo, ki ne poseduje lastnih prostorov in redno zaposlenih, temveč naseljuje teritorije, lokacije in mreže, se hrani s sokovi institucij ter deluje po načelih novega parazitizma. P.A.R.A.S.I.T.E. Muzej sodobne umetnosti se je v prvih letih delovanja usmerjal predvsem v intervencije znotraj najpomembnejših domačih in nekaterih tujih muzejskih zbirk sodobne umetnosti.
Zgodnje, v anonimnost usmerjene projekte, so po letu 1995 zamenjale družbeno angažirane in v javni prostor usmerjene akcije. Te niso bile nujno povezane z institucionalnostjo, torej z muzeji in galerijami. Prvi takšen projekt, Kralji ulice, je povezan z realno problematiko marginalne družbene skupine – z ljubljanskimi klošarji - in problematizira javni prostor v času tranzicije. Ideja enodnevne akcije je bila omenjene prebivalce ulic narediti bolj vidne, saj so bili ti, podobno kot v času socializma, odstranjeni z najbolj frekventnih točk kot so ulice, parki in mestni trgi.
Prvi izmed projektov, uvrščenih na razstavo To ni Amerika, je Shool's Out, ki problematizira prikrite oblike dominacij in kontrole v šoli pod pretvezo izobraževalnega sistema. Celoto sestavlja 13 kolažev, zasnovanih med letoma 1997 in 2008. Ti vključujejo dokumentarne črno-bele fotografije s šolskimi motivi iz 50-ih in 60-ih let prejšnjega stoletja ter kolaže z vizualnimi sistemi označevanja, s fragmenti ilustracij in podobno. Zadnji del projekta Shool's Out / Bagat je nastal v lanskem letu. Prej omenjene fotografije so zdaj prešite in opremljene z navodili za rabo šivalnega stroja Bagat.
Sprehod po razstavi To ni Amerika se nadaljuje s projektom P.A.R.A.S.I.T.E javna skulptura-arhiv, 1999-2008. Mnenja o tem, kaj javna skulptura v Sloveniji pravzaprav pomeni in, ali sploh še obstaja, so si različna. Ne moremo spregledati dejstva, da je ta, če nič drugega, spremenila svojo funkcijo. Vse bolj očitno namreč postaja, da je javna sodobna skulptura v mestih vse bolj pozabljeni organizem. Izključena je tako iz finančnih načrtov za revitalizacijo mestnih središč, ne vključujejo je novogradnje, nanjo pa pozabljajo tudi urbanisti in arhitekti.
Da prebivalci mest sodobne javne skulpture kot mesto druženja vse bolj potrebujemo, je jasno. Dovolj je onesnaževanja in spreminjanja mestnega prostora v veliki potrošniški pano, okrašen z reklamnimi sporočili in nebuloznimi gesli. Nova mesta si na zunaj postajajo vse bolj podobna. Znotraj njih Pogačar v iskanju izbrisanih oblik javnega prostora in javne skulpture najde številne nove oblike. Dokumentira subjektivne rešitve, izmenjave artefaktov in materialnih dobrin na različnih urbanih lokacijah.
Analiza pokaže, da so nekatere izmed rešitev podobne kopicam in se bolj ali manj konstantno spreminjajo, dopolnjujejo, odvzemajo in po nekaj dneh izginejo. Druge so narejene na daljše obdobje in ne dovoljujejo sekundarnih posegov. Projekt Javna skulptura vključuje dokumentarne fotografije kosovnih zbirališč, z betonskimi vložki omejene travnate površine in ulične dodatke, kot so korita za rože ali otroška igrala.
Na Prušnikovi so razstavljene tudi dokumentarne fotografije mask, ki so bile na Pogačarjevo pobudo izdelane za eno izmed socialnih organizacij v Madridu. Njeni predstavniki se v javnosti vedno predstavljajo pokriti. Gre za del dolgoletnega projekta CODE:RED. Ta več-disciplinaren, več-medijski, kolaborativen projekt, ki problematizira in raziskuje neformalne modele ekonomije, samoorganiziranje, seksualno delo in trgovino z ljudmi, je začel nastajati v začetku novega tisočletja in še vedno traja. V tem času so se zvrstile številne ulične akcije, kongresi, videi, publikacije, razstave in podobno.
Na dan otvoritve je bila predstavljena tudi knjiga Mojce Pajnik z naslovom Prostitucija in trgovanje s podnaslovom Perspektive spola, dela in migracij. Avtorica je za naslovno fotografijo izbrala prav eno izmed prej omenjenih mask, nastalih za špansko organizacijo.
Kot četrtega izmed številnih projektov, nastalih v 15-ih letih Pogačarjevega delovanja na razstavi To ni Amerika predstavi Arhiv uličnih ekonomij. Podobno kot vsi prej omenjeni projekti je bil tudi ta zasnovan na dolgi rok. Arhiv uličnih ekonomij dokumentira in raziskuje najrazličnejše vzporedne ulične ekonomije, h katerim se ponavadi zatekajo predvsem marginalne skupine prebivalcev. Neformalne oblike ekonomij, oziroma tako imenovani črni trg, se navadno dogajajo kar na ulicah. Zasnovane so na različnih oblikah izmenjav. Te potekajo v obliki prodaje ali blagovne menjave. Večinoma jim je skupno to, da državi ne namenjajo davkov. Prav zaradi tega so vedno znova na udaru lokalnih oblasti ali uličnih tolp.
Arhiv uličnih ekonomij sestavljajo dokumentarne fotografije, posnete med letoma 2001 in 2008 v Sao Paulu, Mexico Cityju, Benetkah, Rio de Janeiru in New Yorku. Tudi naslov razstave To ni Amerika in izbor fotografije, natisnjene na vabilu, ki tujce nagovarja v večih jezikih in opozarja na ulične preprodajalce, daje po avtorjevih besedah jasno slutiti razliko med bogatim in revnim prebivalstvom po vsem svetu.
Zadnji sklop šestih barvnih fotografij je avtorjev poklon umetniku Johnu Baldessariju. Ta je v eni izmed svojih akcij, nastalih v začetku 70-ih let prejšnjega stoletja, v zrak metal štiri kroglice in jih poskušal s fotografskim objektivom kar najbolj uloviti v sredino. Projekt Zmaj poskuša podobno.
Razstava To ni Amerika je kot vsaka pregledna razstava omejena na predstavitev le nekaterih projektov. V množici artefaktov in objektov je težko izbrati tiste, ki bi kar najbolj orisali prehojeno pot. Pogačar izbor razstavljenih del minimalizira na peščico njemu najljubših. V ničemer ne pretirava. Izbrana dela so zgolj iztočnice, oporne točke, za katerimi so skrita leta delovanja.
Razstava bo v drugi polovici januarja dopolnjena tudi z video projekcijo, na kateri bodo avtorjeva dela natančneje predstavljena tako z besedo kot sliko. Te redke priložnosti zagotovo ne gre zamuditi.
V zadnjih nekaj letih so se iz umetnostnega prostora na Slovenskem izvila mnoga nova imena, ki pomagajo krojiti likovno ponudbo in predstavljajo nove smernice. V zadnjem času se je v domačem in deloma tudi mednarodnem prostoru dodobra uveljavila umetnica Tina Smrekar ter prinesla nekatere sveže vsebinske pobude in likovne poudarke. Študijsko pot je po zaključenem izobraževanju na ljubljanski likovni akademiji nadaljevala na akademiji lepih umetnosti v Leipzigu, kjer je izoblikovala svojo avtorsko poetiko.
Nase je malce siloviteje prvič opozorila s projektom Hey, Let's All Make Art v galeriji P74, kjer je vehementno načela svojo najbolj obravnavano tematiko, ki se tiče eksistenčnih in produkcijskih pogojev likovnih umetnikov. Te tegobe se v največji meri nanašajo na tranzicijske prostore nekdanjega vzhodnega bloka, kamor seveda sodi tudi Slovenija, kjer je ta problematika zaradi neurejenih kulturnih politik še toliko bolj pereča.
Tedaj se je v delu avtorice izpostavila težnja po raznolikosti v rabi likovnih in konceptualnih orodij, po rabi različnih umetnostnih medijev oziroma neodvisnosti od njih. Tako se poslužuje intuitivne rabe različnih izraznih prijemov in vsebinskih poudarkov, kjer so slednji vselej osnova za snovanje, medtem ko je likovni jezik bolj orodje izkazovanja določene tematike ali problematike. Avtorica tako v razstavne prostore postavlja dizajnirane objekte, se poslužuje principa ready made artefaktov, opravlja umetniške raziskave, predstavlja video dela, fotografije in performativne akcije. Vse to na dokaj neposreden način prilagaja in podreja osrednji, vsebinsko pomenljivi ideji, ki posega v družbeno in kulturno realnost našega časa.
Kljub raznolikemu delovanju je Tina Smrekar razvila značilne formalne prijeme v fotografiji in videu, ki jih mnogokrat kombinira v kontekstu istega projekta in kjer se giblje nekje na precepu likovne poetike in neposredne dokumentaristične pristnosti. Skozi fotografijo izraža bodisi neizkrivljeno družbeno resničnost skozi intimne zgodbe bodisi iracionalne in ne-narativne vizualne impulze.
Eden večjih odklonov od svoje tedaj že utrjene izraznosti predstavlja projekt Resnica je kristalno jasna iz leta 2007. Izpostavljena je bila fotografska serija, razširjena v celostno instalacijo z deloma prosojnimi zavesami v prostorih galerije Photon. Prikritost, dvojna zastrtost, ki buri domišljijo gledalca in s svojo močno asociativnostjo ponuja širok spekter imaginarnih zaključkov, je privedla do različnih reakcij obiskovalcev. S fizično participacijo gledalcev, ki so morali umikati zavese, se je okrepila tudi njihova želja po razkritju končne skrivnosti podob zastrtih oken, po razvozlanju pomena nevidnega ali zgolj nakazanega. Želja po razvozlanju končne resnice, ki je vselej večplastna.
Projekt Hey, Let's All Make Art je predstavil težnjo po prevpraševanju statusa sodobnega umetnika v družbi in se po avtobiografski liniji usmeril v projekcijo krute resničnosti življenja in večne tekmovalnosti umetnostnega prizorišča. Skozi črno-belo fotografsko serijo v obliki projekcije je avtorica lastno podobo postavila v različne jezikovno asociativne vloge in jih skozi zanimive formalne rešitve povezala z ekspresivno govorico telesa. Poleg knjige umetnika in partikularnih fotografskih podob o različnih občasnih poklicih je bilo najbolj izpostavljeno video delo Always Smile, ki je najmočneje usmerilo pozornost v resničnost umetniškega svobodnjaštva ter na drugi strani bridkega izkoriščanja delovne sile v nemogočih razmerah.
To linijo dela je Tina Smrekar še bolj zaostrila tudi v dolgoročnem umetniško-raziskovalnem projektu Sur*vivor, kjer je poskušala dobiti vpogled v življenje in delovne pogoje mnogih mladih umetnikov iz različnih geografskih prostorov. Bolj suhoparni oziroma birokratski pristop tega kontinuiranega projekta je ovrgel večino likovnih poudarkov in se usmeril v relacijsko poetiko raziskovanja, okroglih miz in diskusij, ki konzumente ozavešča in opozarja na določene probleme skozi jasno sporočilnost.
V kontekstu projekta Sur*vivor pa je nastal tudi umetniški serial z naslovom Antistresne tehnike, ki je bil izvorno zasnovan in predstavljen v dunajski galeriji Siemens Artlab. Ta zasnova in osrednji koncept se nanašata na delo umetnice, ki ob svojem poklicu potrebuje tudi raznovrstne pristope sproščanja in izganjanja odvečne energije. Naslov in princip sicer spominjata na top shop principe prodaje različnih preparatov in pripomočkov za boljše počutje, vendar je osnovni namen projekta ravno obraten. Namesto komercialnih pomagal se lahko vsak posameznik osredotoči na predmete in situacije v svoji okolici, ki nič ne stanejo in so dosegljivi vsakomur z vsaj malo volje.
Pomembna predpostavka celotnega projekta Sur*vivor je prav definicija dela, ki ga umetnikom, glasbenikom in ostalim, tako imenovanim ustvarjalcem, družba mnogokrat ne pripisuje. V tem kontekstu Antistresne tehnike predstavljajo prosti čas umetnika, ki svojo ustvarjalnost pojmuje kot delo in ne zgolj sprostitveni hobi. Ob birokratski preokupiranosti ustvarjalcev in kulturnih delavcev, ki mnogokrat zavzema pomemben del njihovega delovanja, je raznovrstno sproščanje duha in uma tudi potrebno.
Tako Tina Smrekar na hudomušen način predstavi sebe in svoje, predvidoma tudi povsem fiktivne, intimne običaje sproščanja skozi jasno podane napotke. Avtorica ponovno uporabi široko paleto medijev in orodij za predstavitev osrednje ideje, ki se nekako repetitivno nizajo v galerijskem prostoru. Tako se delo Naj se te luknje zapolnijo skozi humorno koncipiran video približuje tovrstnim napotkom za uporabo. Burleskna slika ob zanimiven kadriranju in zornih kotih predstavlja premišljene performativne akcije, ki jih avtorica vključuje v projekt in mu tako dodaja vrednost.
Razstava v galeriji Alkatraz tako ponuja objekte iz vsakdanjega življenja, ki kličejo k aktivni vlogi obiskovalca, saj lahko le-ta mesi testo, tipka na tipkalni stroj ali s pihanjem ustvarja milne balončke. Ustvarjena so štiri video dela, ki praktično sugarirajo umetničine taktike za sproščanje. Predstavljeni sta dve fotografski deli, med katerimi zlasti podoba, naslovljena Objemi, če je potrebno, improviziraj izkazuje veliko mero samoironije in omogoča večplastne interpretacije motiva in naslova, ki nakazujejo na duh današnjega časa, kjer kot največje vrednote veljajo individualnost in delovna uspešnost.
Razstava je v galeriji Alkatraz na Metelkovi odprta do konca meseca januarja.
V Novem mestu je v galeriji Simulaker do 23. januarja na ogled razstava O fotografiji avtorja Bojana Radoviča. Na razstavi so predstavljena različna dela, ki so nastala v zadnjih dveh letih. Tako lahko poleg že znanih del (Re)Questioning Photography in Matrix - Malevich vidimo tudi novejša dela, kot na primer CardArt in TimeBox - Brooklyn Cigar Company, ki so nastala med lanskoletnim avtorjevim bivanjem v New Yorku.
Kot navaja Iztok Hotko v uvodni besedi kataloga, fotografije, s katerimi se Bojan Radovič predstavlja v Galeriji Simulaker, zaradi kompleksnosti vprašanj učinkujejo kot učna ura anatomije fotografskega medija. Avtor secira več problemskih sklopov, ki segajo od preizpraševanja formalno procesne strukture medija do sprememb, ki jih je fotografija kot umetniška forma doživela s prihodom digitalne paradigme, problematizira semantični potencial fotografije, njeno razmerje do drugih umetniških oblik in njen status v mediatiziranem svetu spektakla, reflektira problem avtorstva ter sega do vprašanja, ki se zdi fotografiji inherentno in zadeva odnos original/kopija.
Če pustimo ob strani estetsko raven razstavljenih del in njihovo povezavo v odnosu do medija fotografije in se posvetimo konceptualnim relacijam, ki jih prek medija fotografije Radovič vpenja v širši diskurzivni kontekst sodobne umetnosti, velja izpostaviti dve deli.
Prvo je delo Skopje 6.12.2007, kjer Radovič preizprašuje vlogo avtorstva, saj je pri omenjenem delu sodeloval le kot izvajalec fotografij, medtem ko avtorstvo dela pripada Romanu Uranjeku iz skupine IRWIN. Kako lahko gledamo na tovrstno gesto? Sam definira, da ga zanima polje razlikovanja v odnosu do avtorstva, problem, s katerim je precej markirana slovenska fotografska scena starejše generacije in vsi tisti, ki so zapriseženi fotografskemu mediju. Zanje projekti, kjer fotograf zgolj naredi fotografijo, konceptualno zasnovo dela pa določi drugi avtor, ki v kasnejši fazi delo razglasi za svoje, pač ni fotografija. Prav to pa izpodbija Radovič. S tem, ko si reapropriira delo Romana Uranjeka, naredi prav tisto gesto, s katero se delo v prvi fazi vzpostavlja. Se pravi, Radovič naredi signifikanten obrat v relaciji avtor/izvajalec. Na ta način se vlogi obrneta - Uranjek postane izvajalec in Radovič avtor.
Da lahko razumemo omenjeno relacijo, moramo delo Skopje 6.12.2007 postaviti paralelno k performansu Namepickers, ki ga je skupina Irwin izvedla skupaj z Marino Abramović leta 1998 in ki se ravno tako vzpostavlja prek medija fotografije.
Projekt obravnava vrednotenje umetniških del in analizira mesto posameznega umetnika, umetnice ali skupine na svetovni umetniški lestvici. Projekt je sestavljen iz treh identičnih fotografij, ki so delo treh različnih avtorjev in so temu ustrezno ovrednotene - glede na kotacijo posameznega avtorja. Prvo je delo Marine Abramović, za katerega je avtorica zahtevala 16.400 nemških mark, drugo je delo skupine Irwin, za katerega so avtorji zahtevali 6.400 nemških mark in tretje je delo Bojana Breclja, za katerega je avtor zahteval 1.200 nemških mark. Tukaj imamo opraviti z eno idejo, tremi avtorstvi in tremi različnimi izhodiščnimi cenami, ki so stranska posledica kotizacije teh treh ustvarjalcev na mednarodni/nacionalni umetniški borzi.
Nesorazmernost, ki so jo izpostavili IRWIN pri projektu Namepickers, prikazuje prav nesorazmernost vrednotenja in razporeditve kapitala, ki je prisotna v sodobni družbi. Projekt popolnoma razgalja fiktivno igro vrednosti, edinstvenosti in pomembnosti, ki je v ozadju umetniškega sveta.
A če omenjeno delo pogledamo iz druge perspektive, ugotovimo, da se logika obrata relacije avtor/izvajalec že nahaja tudi v delu Namepickers, le da omenjena problematika takrat še ni bila aktualna. Tako kakor Radovič v delu Skopje 6.12.2007, je tudi Brecelj avtor vseh treh posnetkov dela Namepickers. Iz tega stališča lahko zatrdimo, da delo Skopje 6.12.2007 izpostavlja današnjo problematiko avtorstva in izvajalstva, ki jo Clair Bishop obravnava kot Outsourcing Authenticity.
S tem ko Radovič v okviru svoje razstave O fotografiji razstavi delo Romana Uranjeka, ne načenja le vprašanja o odnosu avtor/izvajalec, ampak legitimira sámo dejanje reapropriacije, ki se tako vzpostavlja kot proti-gesta znotraj geste same. Dejstvo, da se je Radovič odločil reapropriirati prav delo Romana Uranjeka, ni nikakršno naključje, ampak skrbno premišljena strategija, s katero se delo Skopje 6.12.2007 vpenja v širšo genealoško nit tovrstnih projektov.
Drugo delo je TimeBox Brooklyn Cigar Company, serija, sestavljena iz 70-ih fotografij, ki prikazujejo en sam kader,
posnet v kratkem časovnem intervalu. To je Auggie's corner v Brooklynu. Radovič je v tem primeru idejo TimeBoxa, ki jo
sicer razvija že dlje časa, konceptualno vpel v predelano
zgodbo filma Smoke. Sedemdeset fotografij formata 30x40 cm, ki skupaj tvorijo neke vrste foto strip s statičnim ozadjem, je tako postavljeno v dialog s filmom Smoke, saj je poleg razstavljenih fotografij nameščen LCD zaslon, na katerem se vrti izsek iz tega filma. S tem se statika single shotov, postavljenih v fizično časovno linijo, ki je prisotna na fotografijah, prepleta z dinamiko filmske časovne linije. Enako kot v delu Skopje 6.12.2007 tudi v delu TimeBox Brooklyn Cigar Company Radovič izkoristi delo drugega avtorja za vzpostavitev lastnega.
Potrebno pa je poudariti, da se ostala razstavljena dela ne dotikajo problematike avtor/izvajalec in da ostajajo zaklenjena znotraj fotografskega medija. Njihova estetska vrednost je vsekakor dobra, ampak neuporabna v relaciji do širših družbenih problematik. Dejstvo pa ostaja! Deli Skopje 6.12.2007 in TimeBox Brooklyn Cigar Company predstavljata signifikanten konceptualen preskok v Radovičevem delu in odpirata nova diskurzivna polja, ki so ključna za nadaljnji razvoj fotografije in tudi sodobne umetnosti.
S strani ekipe tokratne Arterije je bilo to za danes vse. Lep pozdrav spet v sredo, 28. januarja, ob dvajseti uri, na valovih Radia Študent. Oddajo so vsebinsko pripravili Miha Colner, Sebastjan Leban in Tanja Pavlič.
Komentarji
komentiraj >>