Torek, 20. 1. 2009
juREm
* Plošča, ki v celoti posnema zvok iz leta 1992, kar je zdaj že lepih in zelo oddaljenih 16 let nazaj, se v današnjem času najprej zdi kot neke vrste postmoderna pogruntavščina ali pa trenutni vzgib, ki bo slej ko prej zvodenel v luči vedno novih poskusov ponovnega aktiviranja starih dobrih časov. Pravzaprav sem do takšnih plošč vedno gojil vsaj malo skepse, ampak če gre za dobro izvedeno repliko junglističnega raverskega hardcora, se moji obrambni zidovi rade volje podrejo, saj do tistega obdobja gojim veliko afiniteto, kar pa seveda lahko rečem tudi za malce bolj novodobni dubstep.
Če torej povsem moderni dubstep producent, ki je lani nanizal kar nekaj uspešnih malih plošč in s tem na sceni dobro utrdil svoje ime, v prostem času posname ploščo, ki zvesto posnema angleški raverski zvok iz začetka devetdesetih let, potem lahko mirno trdim, da smo naleteli na idealno kombinacijo. Saj če pomislimo, se dubstep dogaja na geografsko zelo podobnih koordinatah, kot se je nekoč hardcore s svojimi hrustljavimi ritmi, kičastimi sempli in vsesplošnim evforičnim veseljem, ki se ga je manifestiralo na ilegalnih skladiščnih žurkah. Tisto obdobje se verjetno nikoli ne bo moglo zares ponoviti, ne glede na vse nove in prihajajoče glasbene zvrsti, saj lahko o takratnih producentih govorimo kot o resničnih pionirjih. In tudi Zomby jim kot takšnim posveča ploščo, ki jo poslušamo v današnji Tolpi bumov. Šel je celo tako daleč, da je za snemanje uporabil takšno opremo, kot bi jo uporabil, če bi bil v letu 1992. Takrat je bil Zomby star kakšnih 12 ali 13 let in vse, kar si je lahko privoščil, je bil par gramofonov in plošč, s katerimi je začel didžejati, samplerji in računalniki pa so bili daleč zunaj njegovega dosega. Prav zato mu je bilo v toliko večji užitek delati na avtentičnem Atari računalniku s prastaro verzijo programa Cubase, osnova za sestavljanje vseh semplov pa je bil Akai sampler, ki je bil tudi v letu 1992 najbolj pogosta izbira junglističnih studijskih mojstrov.
Zomby je v nekem intervjuju povedal, da je v letu 1992 skejtal po ulicah Londona z nahrbtnikom, v katerem je bilo polno kaset s posnetki piratskih radijskih postaj, o rave zabavah in kakšni pravi studijski opremi pa je lahko kot mulec le sanjal. Zdaj, veliko let pozneje, je eden od najbolj izpostavljenih producentov glasbenega žanra, ki se je osnoval prav na tradiciji zgodnjih devetdesetih let in je po junglu pravzaprav prvi spet povsem avtohtoni britanski glasbeni žanr. Tudi sociološko sta si obdobji nekako podobni - vsaj po strukturi ljudi, ki so vpleteni v glasbeno sceno, čeprav sam Zomby priznava, da so dandanes stvari preveč sterilne in publika preveč spolirana. Kot rečeno, slavnih raverskih let pač ne moremo več doživeti, zato pa je Zombyju v prostem času - med dubstepom in house muzikami, ki se jih je loteval pred kakšnim letom - uspelo sestaviti čistokrvni hardcore album. Zvok je dejansko takšen kot pred 16 leti, z nekaj novodobnimi referencami, predvsem pa z vsemi klišeji tistega časa. Plošča pravzaprav zveni, kot da bi jo sestavil kakšen nadobudni mulec, ki se doma malce bolj spretno igra s svojim dvojnim kasetofonom. O iskrenih namenih anonimnega londonskega producenta pa nas poduči že naslov prvega komada, ki se glasi 'Fuck Mixng, Lets Dance'. Govorimo torej o popolnem nasprotju malih plošč, ki jih je Zomby nizal za založbo Hyperdub, kjer je vsaka studijska produkcija skoraj perfektna in kjer v delovnem procesu ničesar ne prepuščajo naključju, vse je natančno premišljeno. Poslušamo torej ploščo, ki je na eni strani mojstrsko posneta v duhu zgodnjih devetdesetih, obenem pa služi kot učna ura generacijam, ki avtentične raverske izkušnje niso oziroma nismo doživeli.
pripravil Jure Matičič
Komentarji
komentiraj >>