Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
ANTONY & THE JOHNSONS: The Crying Light (Secretly Canadian, 2009) (ponovitev 2. 2 '09 ob 00.30) (2991 bralcev)
Ponedeljek, 26. 1. 2009
goran




* Bolečino, trpljenje, negotovost, izgubljenost in podobne črnoglednosti, ki so v minulih letih v precejšnji meri krojile velik del sodobne glasbene produkcije, so po novem ponovno nadomestile bolj optimistične vsebine. Seveda morbidneži še niso odšli povsem v pozabo, vendar pa njihova glasba skoraj po pravilu ne dosega uspehov izpred nekaj let, ko je družbena klima še vzbujala upanje za morebiten preobrat. Eni teh melanholikov (ki pa se znajo imenitno ogniti pretiranemu patosu) so tudi Antony Hegarty in njegova spremljevalna zasedba The Johnsons, ki s svojim tretjim studijskim albumom ‘The Crying Light’ stojijo pred velikim izzivom. Sicer se s preteklimi dosežki ni pametno obremenjevati, vendar pa se na uspeh, ki jim ga je prinesla plošča ‘I Am a Bird Now’, najbrž težko povsem požvižgajo. Navsezadnje jih je ravno ta plošča izstrelila med najprepoznavnejše zasedbe zadnjih štirih let in Hegartya ustoličila kot enega najbolj zaželjenih sodobnih pevcev.

Pa naj z ugibanji o tem, ali je njujorški zasedbi uspelo poviti dostojnega naslednika, opravimo kar na tem mestu. ‘The Crying Light’ je skozi prizmo glasbene vrednosti nedvomno vsaj tako zanimiv album kot je bil njegov – z Mercuryjevo nagrado ovenčan – predhodnik. Karakteristike plošče ‘I Am a Bird Now’, s katerimi so navdušili kritiško srenjo in občestvo, po novem celo nadgradijo, toda ušesa kljub temu tokrat niso tako radostna kot so bila pred štirimi leti. Težko se je namreč izogniti vtisu, da smo to že enkrat slišali, še toliko bolj upoštevajoč Antonyjev edinstveni otožen tenor, s katerim se razgalja tudi na ploščah številnih somišljenikov. Samo po sebi ni s tem nič narobe. Njegovi senzibilni interpretaciji pač ni težko verjeti, potrebno je le počakati na pravo razpoloženje. To pa je tisto na prvi posluh naporno razpoloženje, v katerem Antony že celo kariero išče inspiracijo.

Sodelovanja z eminentnimi glasbeniki, med katerimi se najdejo imena kot so Lou Reed, Bryan Ferry, Bjork, Jamie Saft, Matmos in CocoRosie, so Hegartyu prinesla raznolik vpogled v glasbeno ustvarjanje, te izkušnje pa je sedaj hvaležno izkoristil ob snemanju novega albuma. Zasedba Antony and The Johnsons sicer šteje še osem članov, vendar pa glavni avtor in osrednji član ostaja Hegarty, ki je za godalne aranžmaje tokrat angažiral še skladatelja Nica Muhlya in manjši orkester. Premišljeno se je odpovedal ponovnemu vabljenju zvezdniških prijateljev, preko katerih je v precejšnji meri spromoviral prejšnji album, s tem pa je ‘The Crying Light’ dobil še bolj osebno noto v že tako povsem intimistični naravi glasbe zasedbe Antony and The Johnsons.

Površna podobnost novega in prejšnjega albuma ob prvem poslušanju uho skuša prepričati v to, da pravzaprav ne sliši ničesar novega. Še vedno je v ospredju Antonyjev čuten vokal, pospremljen z razmeroma zadržanimi instrumentalnimi aranžmaji. A če je plošča ‘I Am a Bird Now’ zvenela kot nekakšen »best of« (večina skladb je pač takoj padla v uho), ‘The Crying Light’ ponudi bolj pretanjeno poslušanje, ki zaintrigira s subtilnostjo, celo latentnostjo. Tesnobo osebnih izkušenj Antony po novem razširi v univerzalne, pogosto skozi naravo interpretirane spravljive refleksije. Kljub tému (prikritemu) optimizmu pa glasba ostaja izrazito melanholična. A melanholična v jeziku zasedbe Antony and The Johnsons, ki bržkone očara vsakega za (občasno) otožnost dovzetnega poslušalca.

pripravil Goran Kompoš




Komentarji
komentiraj >>