* Še preden spregovorimo prvi stavek o novi plošči Lukida, ki je pred kratkim izšla pri londonski založbi Werk Discs, moramo pregledati nekaj glasbenih pojmov, za katere se mi zdi, da bi jih bilo pametno definirati. Predvsem imam v mislih pojma instrumentalni hip hop in njegov žanrski podaljšek z imenom trip hop. O prvem seveda vemo in slišimo veliko, o drugem pa že nekaj časa zelo malo. A bi morali, po pravici povedano, prav o trip hopu zadnja leta slišati veliko več, prav zaradi studijskih mojstrov, kakršen je tudi Lukid. Kar je namreč nastalo na sredini devetdesetih in potem postopoma zamrlo, bi morali pripraviti k ponovnemu prerodu in vso glasbo, ki jo delajo v navezi Madlib, Dabrye, Flying Lotus, Samiyam in ne nazadnje tudi Lukid, preprosto preimenovati v trip hop.
Razlogov za to je več, najbolj relavantno pa se mi zdi dejstvo, da je instrumentalni hip hop tega časa veliko bolj »zatripan« kot nekoč izvorni trip hop. Upam si celo trditi, da imajo Lukid in podobni s hip hopom pravzaprav zelo šibko povezavo, torej s tistim hip hopom, ki velja za stereotip tega žanra in ga kot takega predstavlja večina medijskih kanalov. Poglejmo le Lukida, ki je sicer zrasel tudi ob hip hopu, ampak veliko bolj odločilno je bilo poslušanje krautrockerjev Can, inteligentnih elektronikov Autechre in detroitskega deep house mojstra Thea Parrisha. Njegova edina vez s hip hopom je velikokrat način programiranja tolkal, ki pa se pogosto znajdejo v bolj tehnoidnih in celo grimerskih teritorijih. Smiselno bi bilo torej obuditi stari izraz trip hop, ga preprosto na novo uporabiti in s tem reciklirati zelo dobro besedno in ideološko mutacijo koncepta hip hopa.
Tako torej, končno lahko gremo k albumu Foma, ki mimogrede nima nobene zveze z nadimkom slovenskega igralca Tineta Omana, ki se s tovrstno glasbo seveda ni ukvarjal. Se je pa že ob prvem albumu z naslovom Onandon porajalo vprašanje, kaj Lukid sploh dela pri sicer pretežno grimerski in dubstepperski založbi Werk Discs. Ko malce natančneje poslušamo rezultate dolgih noči, ki jih je Lukid preživel v svojem domačem studiu, se hitro zavemo, da se poleg najbolj očitnih stilnih razlik »feelinga« obeh žanrov pravzaprav stikata v eni točki. To pa je ponotranjeno in temačno zrcaljenje urbanih nevroz, ki jih plasirajo pri zmanjšanih tempih in s pomočjo zelo sorodnih ambientov in zadubiranih bas linij. Luke Blair, ki se skriva za umetniškim imenom Lukid, je prav pri tej zvočni zaprašenosti in zasanjanosti veliki mojster, še posebno pri plošči, ki jo poslušamo danes. Prvi album je bil morebiti le malce bolj pozitiven ali pa celo poskočen, trenutni pa me vedno spominja na zasanjane komade dueta Boards Of Canada, ki prav tako izhajata iz tradicije Autechre, le da sta veliko bolj zamazana in zakopana v napol prosojne zvočne tančice. Nekje sem celo prebral zelo zabavno misel, da Lukid zveni tako, kot bi zvenela Autechre, če bi bolj izpostavila svoje hiphopovske korenine. No, kakor koli že, Lukid nam je po odličnem prvencu v odlični kreativni kondiciji pripravil še boljšega naslednika, s katerim je nekako dozorel in dokazal, da lahko v okviru svojega »zvoka« pokaže še marsikaj. In prav to nadgrajevanje je tako zelo intrigantno, saj v vsakem komadu ob ponovnih poslušanjih odkrivamo nove plasti, nove razsežnosti, tako da zadeva nikoli ni izrabljena in brez domišljije.
pripravil Jure Matičič
Komentarji
komentiraj >>