„Neumnost emancipacije“ se je glasilo predavanje Roka Benčina, ki je znotraj letošnjega ciklusa predavanj Delavsko punkerske univerze na temo Neumnost, nastopil v četrtek, 22. januarja v klubu Gromka na Metelkovi.

Kot nakazuje že naslov, je bila osrednja tema predavanja povezanost med neumnostjo in emancipacijo, med neumnostjo in enakostjo. Kljub temu, da neumnost ni bila nikoli predmet filozofske refleksije, saj obstaja zgolj v svojih primerih in v popolni odsotnosti koncepta, jo je predavatelj poskusil zajeti s filozofskimi koncepti in s pomočjo literarnih primerov. Najprej jo je ločil od norosti, kot nekaj, kar je drugega umu, medtem ko je ta razmejitev pri neumnosti nemožna, saj je vpletena vsepovsod, je Isto. Nato je prešel k osrednjemu delu – k neumnosti emancipacije. Zgodovinski vznik neumnosti je povezan z vznikom moderne demokracije. V navezi z neumnostjo predavatelj ni želel postaviti emancipacijo v vrsto neumnih reči, ampak pokazati, da je enakost strukturirana kot neumnost.

S pomočjo treh figur iz literature je predavatelj zagovarjal svojo tezo. Prva je bila Hvalnica norosti, knjiga, kateri je posvečen tudi letošnji letnik. Pri Erazmu Rotterdamskem je izpeljal, da je neumnost pogoj družbene vezi ali kot ga je citiral: „je tisto prečudežno lepilo, ki tako prijetno veže človeka s človekom“. Druga literarna figura je bil Sveti Pavel in njegovi pisma Korinčanom. Na tem primeru sta se izkristalizirali dve poanti: prva, da lahko neumnost definiramo kot ostanek glede na delitve uma, saj je v vsem, kar um proizvede, in je ni mogoče izolirati. S tem je tudi potrdil svojo prvo delitev med norostjo in neumnostjo. Druga poanta pa je, da neumnost kot ostanek razveljavi vse delitve modrosti, da bi se lahko sama razdelila od dogodka.

Kot tretji primer je sledil Gustave Flaubert kot avtor nedokončanega projekta Slovar ustaljenih idej, kjer je zbral in po abecedi uredil - najkrajše rečeno - neumnosti. Flaubert kot velik nasprotnik enakosti in velik zagovornik legitimne aristokracije, ki temelji na Znanosti, je po Rancieru neumnost „absolutnega videnja reči“ zoperstavil neumnosti tako reprezentativne hierarhije klasicističnih akademikov kot neumnosti trga in njegovih strasti ter interesov. Iz obeh je predavatelj potegnil sklep, da nemožnost definicije neumnosti ne izhaja toliko iz njene izmuzljivosti teoretizaciji, ampak zato, ker se nam kaže v paradoksu. Če norost kot limita naredi univerzum uma za celega, Vsega, pa neumnost ukinja vsako limito in ga s tem naredi za necelega, neko Ne-vse. To pomeni, da neumnost opušča vse delitve in s tem razpušča vse vezi, obenem pa šele na temelju te razveze omogoča vsakršno družbeno vez. To paradoksnost je predavatelj navezal na Milnerjevo tezo o paradoksu, v katerem „se nahaja skrivnost moderne politike kot take: narediti družbeno vez iz tega, kar razpusti vsako vez“.

Z neumnostjo delitve padejo in proizvedejo enakost, v kateri poteka neprestani tok zavezovanja in odvezovanja vezi, zato je potrebno narediti ločitev med razvezo in dogodkom, ker bo to tudi ločitev med neumno enakostjo Pavlovih obrezanih in neobrezanih od enakosti v dogodku, enakosti, ki jo zahteva dogodek, ki jo je potrebno šele iznajti.

Naslednje predavanje na Delavsko punkerski univerzi znotraj ciklusa Neumnost bo v četrtek, 29.januarja, v klubu Gromka na Metelkovi, kjer bo Primož Oberžan predaval o „Filozofu v primežu vsakdana“.

ODPOVED: Poročilo je pripravila LL.