Na današnji dan pred štiriinšestdesetimi leti je Rdeča armada osvobodila nacistično koncentracijsko taborišče Auschwitz. Ta dan je bil kasneje, glede na to, da je šlo za največje uničevalno taborišče v tretjem rajhu, s strani Združenih narodov izbran za dan spomina na žrtve holokavsta. V družbeno generirani mašineriji spominjanja so bili kot žrtve prepoznani predvsem Judje - skoraj šest milijonov ubitih ni naključje, pač pa rezultat načrta, ki mu v zgodovini ni para. Celotni etnični skupini je bilo namenjeno iztrebljenje.
A v koncentracijskih taboriščih, teh superfordističnih obratih smrti in zanikanja obstoja Drugega, so umirali tudi politični nasprotniki nacizma, komunisti in socialdemokrati. Ubijalo se je istospolno usmerjene in telesno ter duševno hendikepirane, Rome, pripadnike slovanskih narodov, ujete pripadnike Rdeče armade in člane odporniških gibanj iz vse takratne okupirane Evrope.
Imer Kertesz, madžarski pisatelj, ki je kot Jud preživel tako izkušnjo Auschwitza kot Buchenwalda, v svojem romanu Brezusodnost skozi perspektivo petnajstletnika lucidno pokaže logiko poljubnega konstruiranja spomina in pozabe, ki se uporablja za družbeno anamnezo tega tragičnega obdobja: "Predvsem pa – je dejal – moraš pozabiti na grozote ... da boš lahko živel ... svobodno živel."
S temi besedami ostareli sorodnik, ki se mu je uspelo izogniti deportaciji, prepričuje naratorja zgodbe o nujnosti pozabe. Ker da brez te nov začetek življenja ni mogoč. On pa odgovarja, da ne more ukazovati svojemu spominu in da se šele z njegove zdajšnje pozicije zdi vse dokončno, nespremenljivo, gotovo. Šele zdaj namreč ve, kaj pomeni biti Jud. Nič, dokler se ne začnejo koraki proti usodi, ki ni bila njegova, a jo je on preživel - in se zato ne more zadovoljiti z razlago, da je šlo za naključje, pomoto. "Če usoda obstaja, potem ni mogoča svoboda ... če pa je svoboda, potem ni usode ... potem smo mi sami usoda."
Koncentracijska taborišča namreč niso samo uničevalna taborišča, so tudi internacijska in begunska koncentracijska taborišča, katerih trije eksemplarični primeri si prav te dni spet podajajo roko na prvih straneh medijsko posredovane resničnosti. In pri vseh treh ne moremo govoriti o nikakršni usodnosti, ampak so rezultat konkretnih politik, glede katerih naša domačijska vrhuška resda nima kaj dosti storiti, a ji tudi molčati ne bi bilo treba, kaj šele aktivno podpirati legalizacije tovrstnih praks.
Gre seveda za taborišče v Guantanamu, Gazo in zbirna begunska taborišča na mejah Evropske unije, o katerih je bilo na tej frekvenci že veliko povedanega. Prva poteza novega ameriškega predsednika o zaprtju Guantanama je bila pospremljena z nekritičnim navdušenjem in besedami o ponovnem moralnem vodstvu Združenih držav, pri tem pa se pozablja na vse jetnišnice v okupiranem Iraku in Afganistanu, kjer je meja med uporniki in teroristi, še največkrat pa nedolžnimi ljudmi, načrtno zabrisana.
Slovenska politična elita je s ponižnim korakanjem v koaliciji voljnih vseskozi pomagala nositi breme kršenja človekovih pravic, besede proti pa so bile rezervirane samo za notranjepolitične potrebe v predvolilnem času. Da bi bila Slovenija pripravljena sprejeti, recimo tako kot Albanija, del brez vzroka priprtih taboriščnikov? Ne bo šlo.
Drugi primer je Gaza, kjer potomci nekdanjih žrtev v najboljši maniri nadaljujejo tradicijo svojih krvnikov. Zunanjepolitični odbor državnega zbora je potreboval dvajset dni oziroma vse do konca spopadov, da je obsodil nasilje v zagotovo že nekaj časa največjem koncentracijskem taborišču na svetu. Še bolj pomenljivo pa je bilo vzdržanje slovenske delegacije pri glasovanju sveta Združenih narodov za človekove pravice o menda ne dovolj uravnoteženi resoluciji, v kateri je obsojena izraelska agresija.
Zadnji primer dvoličnosti evropske skupnosti in v njo poslušno inkorporirane Slovenije so zbirni begunski centri, predvsem na obalah Sredozemskega morja, kjer se v nemogočih razmerah zadržuje na tisoče imigrantov iz afriških in drugih držav. Medtem ko se bomo danes naposlušali besed o koncentracijskih taboriščih 2. svetovne vojne, se v teh zbirnih centrih s sintagmo "nezakonito priseljeni" opravičuje nehumano ravnanje z njimi. Najnovejši primer je bil ta konec tedna na italijanskem otočku Lampedusa, kjer je zaradi prenapolnjenosti centra izbruhnil spontan gnev taboriščnikov in so zasedli središče mesta. Dogodek je bil v marsikaterem medijskem trobilu omalovaževan kot pijanska eskapada sitnih Afričanov. Center za tujce je tudi v Postojni, kjer so pristojni za izvajanje prisilnega izseljevanja tujcev iz države.
Naši voljeni predstavniki očitno dvomijo o brezusodnosti množičnega kršenja človekovih pravic, sicer se ne bi znašli v španoviji z vsakokratnimi kršitelji, predvsem ko gre za diskurz boja proti terorizmu in preprečevanja množičnih migracij. Taborišča naše dobe so zapakirana v besedišče svobodnega sveta, ki to ni, mi pa se naužijmo podob izpred šestdesetih let.
Komentar o nenaključnosti sodobnih koncentracijskih taborišč je napisal Tadej.
Komentarji
komentiraj >> Re: BREZUSODNOST
lampedusa [06/02/2009]
Konclogarji so zmeri bli in bojo. Omeniti je potrebno še kje se je mladi Dolfi učil "zanata" (Turki->Armenci v WW1). Mogoče je blo še kej pred njimi! Treba bi blo raziskat. Po mojem je to odvisno od hrane. Če jo maš, maš lohk konclogarje, zapore, Guantanamo, Sibirijo,...itd. Sicer morš ljudi pobit... Brez hrane ne gre. To bi se dal tudi geografsko locirat v zgodovini...
odgovori >>