Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Art-Area 124: Sašo Sedlaček / Luiza Margan / Vana Urošević (5050 bralcev)
Sreda, 28. 1. 2009
mcolner



V ponedeljek, 26. januarja, se je okrog 13. ure v preddverju velike dvorane Državnega zbora v Ljubljani zgodila javna akcija, Manifest. Na predstavitvi sta po uvodnih besedah predsednika Državnega zbora, Pavla Gantarja, spregovorila avtor projekta, Sašo Sedlaček, in avtorica manifesta, Sandra Bašič Hrvatin. Projekt, nastal v organizaciji Zavoda za sodobne umetnosti Aksioma, je pravzaprav nadaljevanje akcije Infokalipsa zdaj!, ki je že leta 2007 začela z osveščanjem o nujnosti preprečitve popolne razprodaje javnih frekvenc, ki se bodo do leta 2012 sprostile zaradi prehoda iz analognega na digitalno televizijsko oddajanje.

V tej fazi avtorja nagovarjata predvsem javnost. Slovenija ima namreč čas, da se odloči, kaj namerava s tovrstnimi frekvencami storiti, le do junija. Kajti, če ne bomo primerno ukrepali, se lahko zgodi, da bo država izpraznjene radiodifuzne frekvence razprodala na javnih dražbah najboljšim ponudnikom. Kljub dejstvu, da so tovrstne frekvence pravzaprav javna dobrina - torej last državljanov in državljank - se javnost tega premalo zaveda. Zato si avtorji v prvi vrsti predvsem prizadevajo ljudi opozoriti na odprte možnosti, ki niso nujno le komercialno obarvane.

To družbeno, kulturno, tehnološko in gospodarsko priložnost, ki se bo ob tem zgodovinsko tehnološkem prehodu ponudila, je seveda neumno popolnoma razprodati. Številne možnosti, ki bi Slovenijo lahko spremenile v eno izmed informacijsko naprednih držav, se ponujajo kot na dlani, pravi Sedlaček, tudi sicer znan po svoji družbeno angažirani umetnosti. Po njegovem je zaradi tehnološkega napredka mogoče frekvenčni pas uporabiti za izgradnjo brezžičnih širokopasovnih internetnih omrežij, ki bi omogočila cenejši širokopasovni dostop do interneta vsem državljanom in državljankam republike Slovenije.

Avtorji projekta vidijo možnost širše javne pobude, ki bi preprečila popolno razprodajo in se zavzela za delno ali pa kar za celotno ohranitev spektra kot javne dobrine, v ljudeh, ki imajo moč. Zato se je v tej fazi projekt iz multimedijskih centrov, galerij in javnega prostora, kjer je deloval do sedaj, preselil v epicenter moči in odločanja. V parlament. Tukaj se bo v prihodnjih letih zapisala in zapečatila usoda te javne dobrine.

Dr. Bašič Hrvatin je ob tej priložnosti napisala umetnostno teoretski spis, Manifest, spisan za parlamentarce. V njem opozarja na odsotnost javne razprave na temo razprodaje in alternativne rabe javnih frekvenc v medijih. Umetnost, ki jo organizatorji projekta namenjajo parlamentarcem in širši javnosti, želi podreti stereotipe, da sodobna umetnost v javnem prostoru ni zmožna proizvesti konkretnih rezultatov in da je namenjena zgolj sama sebi.

Manifest sestavljajo konkretna navodila, ki parlamentarce seznanjajo s prednostmi javne rabe frekvenčnega spektra in s tem, kako ravnati ob sprejemanju zakonodaje, da ponovna razdelitev frekvenc ne bo prepuščena izključno logiki najboljšega ponudnika in da bomo navsezadnje imeli nekaj koristi od nove razdelitve tudi državljanke in državljani. Manifest bo parlamentarcem pred vrati Državnega zbora delil posebej za to priložnost narejen avtomat, ki v glavnih značilnostih spominja na Sedlačkovega Žicarja.

O samem projektu je za poslušalce Radia Študent spregovoril Sašo Sedlaček:

Intervju: Sašo Sedlaček



Razstavni prostor, ki ga Tobačni muzej namenja umetnikom mlajše generacije, je v vsakem pogledu zelo čuden eksperiment, vendar ne moremo reči, da za umetnike oziroma umetnice ne predstavlja svojevrstnega izziva. Umetnikom je omogočeno, da se parazitirajo v prostor Tobačnega muzeja, ki je zgrajen iz - vsi vemo kakšnih - panojev. Ne moremo jim očitati, da so grdi, so pa v vsakem pogledu srhljivo klasični. Med štorastimi panoji je še biorama, ki uprizarja dve cigaretarici v delovni pozi ter kup nekih vitrin in strojev. No, da o tradicionalni formi otvoritve z govori in obilno pogostitvijo niti ne govorimo.

Kakorkoli - že razstavni prostor Tobačnega muzeja je s kontekstom hudo obremenjen prostor. Vendar to ne more biti popolnoma slabo. Kontekst muzeja omogoča umetnikom določeno refleksijo in jih spodbuja k ustvarjanju popolnoma site-specific [sajt spesifik] pogojenih del. Je pa umestitev sodobnih del v tak kontekst kar trd oreh. V tem nenavadnem razstavnem prostoru se večino umetnic osredotoči predvsem na izrabo centralne stene. Take so bile na primer razstave Polone Demšar, Jasmine Cibic in Antee Arizanović. Slednja je bila že del razstavnega koncepta Iskra, ki so ga zasnovali v Tobačnem muzeju za oživljanje njegovih vsebin.

Želeli bi si sicer, da bi bile razstave dostopne še kakšen drug dan kot zgolj v torek, sredo in četrtek, čeprav je tovrstno prepletanje vsebin nedvomno zelo dobrodošlo. Pri projektu Iskre torej poskušajo predstavljati mlajše domače avtorje. Vsako leto bodo taktirko predali drugemu kuratorju. V sezoni 2008/2009 pa razstavni program in selekcijo z naslovom Punce vodi Petja Grafenauer, ki bo na tej platformi dala mesto mladim, vendar nedvomno kvalitetnim avtoricam.

Tokrat bo do 5. februarja na ogled samostojna postavitev del Luize Margan. Umetnica prihaja iz Reke, diplomirala je na Ljubljanski akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, bila pa je tudi prejemnica štipendije KulturKontakt, ki skrbi za promocijo dela mladih umetnikov iz naših koncev Balkana. Verjetno nam je najbolj znana kot dobitnica nagrade skupine OHO leta 2007 za inštalacijo Formication. To inštalacijo, kakor tudi druge razstavne projekte, ustvarja v tandemu z Mihom Preskarjem. Kot je iz spletnih strani omenjenih dveh umetnikov razvidno, pa z veseljem ugotavljamo, da oba orjeta tudi lastno subjektivno izrazno ledino.

Margan je razstavila tri dela, ki so inherentno vezana na video, vendar v video podobo vpletajo tudi druge medije. V delu Welcome ali Dobrodošli se ponovno srečamo z grafoskopom, ki ga Margan vsekakor ni uporabila prvič. Nad lučjo grafoskopa, ki senco predvaja na steno, je postavila mehanizem, ki ga sestavljata dve mali budilki s sekundnimi kazalci na vsakem koncu grafoskopa. Na kazalca je pripet trak iz prozorne folije v obliki pisane besede Welcome. Tiktakajoča kazalca pregibata besedo in ustvarjata stalno spreminjajočo se in poljubno podobo na projekciji.

Umetnica za inštalacijo uporablja besedo s konkretnim in po vrhu vsega precej banalnim pomenom, zato nas nemalo čudi, da za to projekcijo ne stoji nek jasno berljiv koncept. Prav tako v prvem hipu ne zaznamo neke očitne avtopoetike. Delo je toliko privlačnejše, ker nas ne zavaja ali napeljuje na nekaj konkretnega. Ne moremo pa spregledati namerne uporabe analognega projektorja in predstave, ki jo inštalacija pred nami uprizarja v konkretnem času. Šele, če povežemo besedo dobrodošli z realnim časom, v katerem poplesuje pred našimi očmi, lahko zaslutimo tisto iskrenost in časovno neposrednost dobrodošlice, ki nam jo želi umetnica. Ta v delu torej govori o izkustveni moči besed, ki ne morejo biti posredovane na isti način kot so lahko doživete.

Naslov razstave Medprostori lahko najbolj jasno opazimo pri video inštalaciji, kjer je Margan paralelno postavila dve projekciji. Eno iz Tržaške ceste v Ljubljani in drugo iz Triester Strasse na Dunaju. Obe slikata opustošen vrt, skrit za stenami glavne ulice, kjer se na bočnih pročeljih drugih hiš zarisujejo silhuete hiš, ki so bile porušene. Slednji posnetek iz Dunaja je praktično nepremičen in daje skoraj vtis, da gledamo zgolj foto projekcijo, ne pa dejanskega posnetka v času.

Na prvi pogled bi lahko pri tem delu prepoznali vzporednico z deli umetnic kot sta na primer Marija Mojca Pungerčar ali Tanja Lažetić. Obe umetnici sta namreč v določenem obdobju beležili zapuščene kraje in pisali vizualno zgodbo o krajih, ki jih vsi pustijo vnemar. Pungerčar je v projektu Pred domačim pragom obelodanila vprašanje časa in postopnega spreminjanja urbanega okolja. Lažetić pa je raziskovala usodo Poti spominov in tovarištva. Vendar med tema dvema umetnicama in Luizo Margan obstaja neka jasna ločnica, ki jo v spremnem tekstu lucidno nakaže že kustosinja Grafenauer.

Pove namreč, da gre pri mlajši generaciji umetnikov za opuščanje konceptualnih del, ki daleč na prvo mesto postavljajo koncept in izpovednost. Prav tako pa se ne poistovetijo z modernističnimi izvajanji. Gre torej za neko sintezo modernistične tradicije, ki raziskuje formalne zakonitosti likovnega oziroma vizualnega, združeno s celo paleto tradicije konceptualne umetnosti.

Ob paralelni projekciji Tržaške ceste je Margan na tla razstavila tudi harmoniki podobno skulpturo iz različnih razrezanih zemljevidov. Če pomislimo, da se na najbolj kičastih proslavah za dekoracijo uporabljajo ravno takšne harmonikam podobne girlande, se zopet vrnemo nazaj na besedo dobrodošli!, vendar v mnogo manj berljivem tonu. Girlande iz zemljevidov lahko bržčas povežemo z omenjeno dvo-kanalno projekcijo, kot da gre v bistvu za eno samo umetniško delo.

Vzporejanje banalnih analogij iz geografije in strašno statičnih videov, nas lahko zelo dolgočasi in pri tem kosu težko preklopimo na tiste subtilne nivoje branja časa kot nam ga ponuja delo Welcome!. Najverjetneje poskuša delo izraziti podobno vsebino, vendar je formalno manj sugestivno. Opozoriti pa moramo, da je v statiki obeh video projekcij dobro izražena vmesnost in opuščenost Medprostorov v bivanjskem okolju, in nič več kot to.

Zadnje delo na razstavi, ki ga bomo obravnavali, je na sami razstavi pospremil tudi nekoliko spodrsljiv performans. Na TV ekranu smo bili priča centralni perspektivi prostora z visokimi stropi. Čisto na koncu prostora ob steni je bila na mizi vrsta steklenih kozarcev, ki se jim je kamera z izredno počasnim zoomom približevala. Ko se jim je približala do najbližje točke, so se kozarci v nenadnem sunku razbili, kot da jih je prestrelila krogla.

Poleg videa so bili razstavljeni kozarci z vinom, obiskovalci pa pozvani, da lahko kozarce po želji razbijajo. V tem videu se razjasni intenca avtorice, da obiskovalca spodbudi k čustvenem izkustvu. To smo lahko zasledili že pri inštalaciji Welcome!. Razbijanje kozarcev ob veselem dogodku naj bi navadno predstavljalo ekspresivno dejanje veselja ali žalosti. Vendar tega momenta ne uprizori avtorica sama, pač pa v to vključi publiko. Luiza Margan tako pri svojih delih vedno ostaja nekoliko distancirana. Intenco poskuša izraziti s formalnimi likovnimi postopki, ne pa tudi z neposrednim izpovedovanjem.

Kakorkoli že. Če video postavitev razumemo kot spodbujevalec čustvovanja, se je na otvoritvi to izpridilo v točno tisto posredovano realnost, ki se ji umetnica poskuša izogniti z uporabo neposrednih in analognih tehnik. Maloštevilni obiskovalci niso razbijali kozarcev s čustvenim vzgibom, pač pa v želji, da bi bilo to njihovo dejanje zabeleženo na fotografsko spominsko kartico. Obiskovalci niso torej začutili razlike med neposredno doživeto inštalacijo in posredovano izkušnjo. Seveda je bilo zabavno, vendar dela Luize Margan niti malo niso zabavna ali lahkotna, pač pa je potrebno neke vrste opazovanje, ki smo se ga v navalu senzorično privlačnih del nekoliko odvadili.




Ljubljanska Mestna galerija je sredi januarja na ogled postavila ne ravno nov, pač pa v določeni meri kontinuiran in razvijajoč se projekt, naslovljen Fobični objekti, avtorice Vane Urošević iz Makedonije. Tokrat smo priča samostojni postavitvi v prostornem razstavišču na Cankarjevem nabrežju, ki omogoča dokaj široko izvedbo tega obsežnega projekta. Prepustitev deloma namišljenemu fobičnemu svetu umetnice zaradi kontinuitete in širine snovanja, združevanja medijev in izraznih orodij, od obiskovalca terja precejšnjo količino časa in razmisleka.

Vana Urošević se je v slovenskem prostoru predstavila že pred dobrimi tremi leti, in sicer v okviru umetniške prireditve Kontinentalni zajtrk na Ljubljanskem gradu, ki je zbral čudovito paleto relevantnih, mednarodno uveljavljenih sodobnih umetnikov. Takrat je bila njena prisotnost zgolj kamenček v mozaiku celostne predstavitve in različnih dogodkov, temu primerna pa je bila tudi razstavna predstavitev tega istega projekta. Okrnjena in minimalizirana.

Vane Urošević se sicer drži renome ene najbolj uveljavljenih likovnih umetnic v okvirih svoje dežele, ki ga umetnica rade volje uporablja tudi za svojo kulturniško samopromocijo. Tako je leta 2003 zastopala Makedonijo na prestižnem beneškem bienalu ter na številnih kulturno-političnih izmenjavah. Tudi tokratna pobuda za razstavno predstavitev prihaja iz samih vrhov lokalne kulturne politike, kot kulturno sodelovanje med republikama Makedonijo in Slovenijo, ki jo je pripravil Muzej sodobne umetnosti iz Skopja - avtoričin zvesti partner. Kustosinja razstave, Vitorija Vaseva Dimeska, je izvedla dodatno selekcijo, saj so bili Fobični objekti leta 2007 v skopskem muzeju predstavljeni v dosti večjem obsegu.

Ta projekt predstavlja novejše ustvarjalne koncepte umetnice, izpostavljene v zadnjih letih, ki pa se v dobršni meri drži kontinuirane vsebinske linije obravnave človekove notranjosti in nezavednih vzgibov. Urošević je v osemdesetih letih delovala predvsem v polju slikarstva, kjer je v hiperrealni maniri tematizirala globine človekove psihe v konfuznih, iracionalnih kompozicijah, ki se spogledujejo z zlatimi leti nadrealistične poetike. Nekje do sredine 90-ih let pa je ustvarjalka prešla iz dvodimenzionalnih upodobitev v tridimenzionalne objekte oziroma medijsko raznorodne kombinacije, ponavadi v obliki celostnih prostorskih instalacij.

Prav takšna je tudi razstava v Mestni galeriji. Postavitev, ki je zračno in udobno razporejena med oba večja prostora, skozi različne podobe, pripise, skrite namige in fizične objekte obljublja odkrivanje in raziskovanje intimnih relacij umetnice in izbranih sodelavcev do različnih fobij oziroma strahov. Tako umetnica ob bok svojim vizualnim izjavam postavi tudi citate številnih kustosov, ki naj bi brez maske na obrazu spregovorili o svojih fobijah. Njena predpostavka je pač bila, da umetniki v svoje delo, ki je javno, vselej umeščajo velik del svojih resničnih emocij in intimnih momentov. Urošević je po dokaj prežvečeni logiki hotela preveriti sposobnost izpovednosti pri kustosih, s katerimi v veliki meri sodeluje.

Ta segment prevpraševanja odnosov znotraj umetnostnega sistema ob sicer povsem drugotni tematski naravnanosti projekta ustvari rahel vtis posiljenosti in nebrzdanega lovljenja trenutnih trendov. Spodaj podpisanega bi v kontekstu fobij kvečjemu zanimala iskrena pozicija različnih profilov ljudi in ne zgolj predstavnikov umetnostne elite.

Odgovori in orisi dane tematike iz strani kustosov so poklicu primerno mistificirani, zakodirani v kuratorsko dikcijo, dopolnjeni z različnimi citati, od Borgesa do Süskinda. Z dvema izjemama je tako zvedavemu obiskovalcu ponujene bore malo neposredne navezave na dano tematiko, saj smo priča povsem skopim razgrnitvam lastnih, morda skritih strahov. Namesto iskrivih pričevanj so na stenah v večini postavljeni svojevrstni kuratorski teksti brez avtorskih presežkov in neposrednega odziva na ta izziv.

Kot protiutež tekstovnim prispevkom pa so na stene postavljeni izjemno subtilni in oblikovno premišljeni objekti, ki nekje iz ozadja servirajo občutje utesnjenosti, nelagodja in nenazadnje strahu. To nikakor niso neposredne ali ilustrativne izjave, pač pa avtoričino notranje premlevanje dane tematike brez neposrednih realnih navezav.

Na stenah je pripeto portretno podobje ženskih obrazov, ki so spodaj dopolnjeni z objektno instalacijo orokavičenih rok. Ta kombinacija se izkazuje kot nekako logična, saj so roke v dokaj naravnih oziroma pravilnih proporcih v odnosu do obrazov. Prva, morda najsrhljivejša asociacija na bele ali črne rokavice, na katerih so nataknjeni prstani, je minljivost telesa. Podobe tako brez nadaljnjega in brez posebnih napotkov, delujejo kot mrtve in hladne.

Ob poglobljenem pogledu se v stiliziranih, z nitjo izvezenih podobah ženskih obrazov izvijejo poteze različnih portretov iz vrhuncev zgodovine umetnosti, zlasti slikarstva. Poleg obrazov v mehkih blazinah pa so po originalnih predlogih ustvarjene tudi pozicije njihovih rok. Verjetno ni naključje, da umetnica v tem kontekstu predstavlja prav detajle, dlani in obraze, ki so bili v obdobjih renesanse in baroka v domeni mojstrov velikih imen, ki jih dandanes občudujemo v muzejih, medtem ko je bilo vse ostalo na upodobitvah mnogokrat delo pomočnikov, ki se nikdar niso izvili iz prekletstva anonimnosti.

Pred obiskovalca se postavljajo obrazi iz del Leonarda da Vincija, Albrechta Dürerja, Tiziana, Botticellija in še koga, ki pa ga zaradi stiliziranosti upodobitev ni uspelo točneje umestiti. Pravzaprav pa tudi ni pomembno. Avtorica s temi enotnimi dvodelnimi instalacijami predstavlja v prvi vrsti smrt, ki je v splošnem fobija slehernika. Le v eno izmed njih pa umesti tudi detajl, ki bi ga lahko povezali z njeno osebno izkušnjo, ki jo obiskovalec z veliko vnemo tudi pričakuje. To je z bucikami preboden in na podlago pripet mrčes. Celoto dopolnjuje v bohotno draperijo odeta postava brez obraza. Morda nas je obiskala sama smrt, starka, tokrat izjemoma brez kose.

Strašljivost, strah in soočenje s smrtjo ter manipuliranje s prvinsko gledalčevo percepcijo tako ostajajo poglavitni elementi umetničine poetike. Predstavlja se kot nekakšen sodobni Memento Mori. Avtorica nam tako sporoča, da sta fobija in predvsem smrt dejstvi, pred katerimi nihče ne more ubežati, kar na vso moč izkazuje s pomočjo pričujoče morbidne ikonografije. Te predpostavke je iskreno in neposredno povzela kustosinja Lilijana Nedelkovska v izseku svojega teksta, ki pravi: »Modro se zavemo, da bodo naši možgani postali mehka blazina.«

Vana Urošević se tako na svojstven način spopada z različnimi fobijami, čeprav s svojim likovnim jezikom to fobičnost v veliki meri posplošuje. Strah pred smrtjo sta seveda mati in oče vseh strahov in fobij, kar umetnica tudi vsebinsko in formalno dosledno izkazuje. Vednar je tu konec. Projekt ne gre več naprej in se ne razvije v daljave in širjave, ki bi ponudile večznačne interpretacije, poistovetenje ali opazovanje lastne podobe v zrcalu resničnosti. Ostanejo zgolj asociativne in ikonografske navezave na smrt, ki ne prizanaša nikomur, in ugotovitev, da je skupno bežišče vseh fobij prav strah pred izginotjem in razpadom, skratka - strah pred smrtjo.



S strani ekipe tokratne Art-Aree je bilo to za danes vse. Lep pozdrav in na slišanje spet v sredo, 11. februarja, ob dvajseti uri, na valovih Radia Študent. Oddajo so vsebinsko pripravili Miha Colner, Ida Hiršenfelder in Tanja Pavlič.



Komentarji
komentiraj >>