Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
RAFAEL TORAL: Space Elements Vol. 1 (Staubgold, 2008) (ponovitev 8. 1. '09 ob 00.30) (2825 bralcev)
Nedelja, 1. 2. 2009
tadej




* Rafael Toral je eksperimentalni glasbenik in vsestranski umetnik iz Portugalske, ki ima za seboj že debelih 20 let glasbene kariere. Kot priznani impro strunar in izdelovalec različnih elektronskih zvočil, je v svoji obsežni diskografiji obeležil že številna sodelovanja z velikimi imeni imrovizirane eksperimentalne godbe. Je član elektronskega impro orkestra Mimeo, izdajal je na različnih renomiranih založbah in tudi tokrat se predstavlja preko eminentne založbe Staubgold v družbi znanih in manj znanih imen. Na žepni trobenti najdemo Rafaelovega starega znanca in zvočnega sodelavca Sei Miguela, na flavti legendo glasbenega novinarstva, teoretika in profesorja improvizacije na londonski univerzi Davida Toopa, za čelom stoji Rute Praca, za kontrabasom Margarida Garcia, za vse perkusije skrbi Cesar Brago, v trombon pa piha Fala Mariam.

Posnetki iz plošče datirajo v različna obdobja in prihajajo iz različnih koncev sveta. Nekaj jih prihaja izza izoliranih studijskih sten, ostala pa so plod koncertiranj. Večina materiala je bila ovelikovečena med letoma 2006 in 2007, posnetek iz newyorškega Tonica pa je iz leta 2004.

Žanra, ki si ju predstavljamo pod imenoma improvizirana elektronska glasba in elektronska glasba, sta v splošnem dve popolnoma različni stvari. Če elektronska glasba stremi k zvočni kompleksnosti, potem je to ravno element, ki jo onemogoča v svetu improvizacije. Seveda je vse odvisno od tega, kaj si predstavljamo pod pojmom improvizacija. Vendar če govorimo o “vpadanju v prave luknje” in zvočnih procesiranjih primernih za izvajanje v realnem času brez nekih vnaprej pripravljenih zvočnih vsebin, potem je edina pot redukcionizem oziroma sonični primitivizem. To pa je tudi področje, ki ga Rafael Toral preučuje zadnja leta pod projektom imenovanim “Space”. Namesto s kitaro se ukvarja z izdelovanjem različnih elektronskih inštrumentov, ki za ceno zvočne okleščenosti ponujajo gimnastičarstvo v realnem času in sistemske negotovosti, ki nudijo še dodaten izziv, tako za poslušalca kot seveda za izvajalca.

Glasbo z zadnje plošče Space Elements Vol. 1 je Rafael Toral opisal kot post free jazz elektronika in verjetno je to res še najbolj primeren predalček za danes predstavljeni izdelek. Čeprav bi sam, kot sem že omenil, zamenjal elektroniko z improvizirano elektroniko. Pravzaprav je zanimivost tega izdelka ta, da se spretno izmika vsem omenjenim žanrom, da nam ne ponudi nič prvovrstnega iz nekega specifičnega žanra, svojo prvovrstnost pa najde ravno v odmiku od omenjenih praks, ki jih nekako zaobjame preko distance. Ta distanca deluje kot okornost, ki je ravno tolikšna, da je še posebej zanimiva. Če namreč primerjamo ta izdelek s kakšnimi free jazz ploščami, impro škrebljanji in elektrončkanji, ki se kot asociacije vsiljujejo k primerjavi, potem Rafaelova druščina izpade nekako drugorazredno. A to le zavoljo seciranja glasbe na posamične komponente, kar je po eni strani potrebno, če hočemo o glasbi kaj povedati, po drugi strani pa bolj nezaželeno kot zaželeno s strani glasbene izkušnje. In glasbena izkušnja se ne strinja z drugorazredno opredelitvijo, saj v tem otroku post free jazz elektronske improvizacije ne vidi okornosti kot nekaj slabega, ampak kot nekaj simpatičnega in privlačnega. Je to tisti presežek, ki se kot odmik od metronoma ali malce zgrešena impro luknja kaže pri prvokategornih glasbenikih, ali gre le za kolektiv, ki ni dodobra uigran in “uglašen”? Pri tej plošči tega resnično ne vem, vendar konec koncev to niti ni pomembno. Album nas nagovarja preko izmuzljive skrivnosti, kar ga dela še toliko bolj zanimivega.

pripravil Tadej Droljc



Komentarji
komentiraj >>