Damir Imamović Trio, 3. 2. 2009; Klub Cankarjevega doma, Ljubljana
* Na sinočnjem koncertu v polnem in po reakcijah sodeč, več kot zadovoljnem Klubu Cankarjevega doma, je bilo slišno, da sodi Imamović med izvajalce, ki se iz leta v leto – tako kot vino – le izboljšujejo! Resda smo še ne 30-letnega sarajevskega pevca, kitarista, samosvojega interpreta sevdalink prvič slišali lani na odličnem nastopu na festivalu Jazz Cerkno, a včerajšnji nastop je pustil vtis, da je v tem kratkem času naredil ogromen korak tako v zvočni nadgradnji tradicije, kakor tudi v izjemno sugestivnem in čustvenem podajanju.
Če je lani na cerkljanskem koncertu nekajkrat kitaro dal vstran in se, z rokama na kolenih in vzdignjeno glavo – kot kakšen sveti mož – prepuščal potopljenemu, zamaknjenemu petju, je bilo sinoči šestrunsko glasbilo svojevrsten podaljšek njegovega telesa. Imamović kot da se je zlil s kitaro, iz katere je, nanjo često igrajoč kot na lutnjo, izvabljal mamljive solistične pasaže, ki so se hipoma spreminjale od glasnega strastnega pokljanja tja do pridušenega stokanja strun. Slišali smo in lahko občudovali nekaj, česar – vsaj podpisani – se nismo popolnoma zavedali: Imamović je izjemen kitarist, ki je ta inštrument do skrajnosti prilagodil tako glasbi, ki jo igra, kakor tudi lastnemu načina petja.
Preostala člana tria, Vanja Radoja na violini ter Edvin Hadžić na kontrabasu, sta z Imamovićem komunicirala na pretanjeni ravni, zlito in skladno, prepuščajoč veliko prostora drug drugemu za spontane in navdihnjene improvizacijske odmike, ki so se sukali tako proti jazzovskemu kot tradicionalno-glasbenem polju. Medsebojna izmenjava zvokov in idej je potekala brezhibno in gladko, ne da bi kadarkoli zazvenela rutinsko ali naštudirano.
Imamović se je pokazal tudi kot odličen povezovalec koncerta; s šaljivimi dovtipi in zafrkantskimi napovedmi, ki so le občasno govorili o zgodovinskem ozadju posamične sevdalinke, je sproščal in razpiral emotivno napetost, ki so jo pravkar razposlali med publiko. Njegovo popolno potopljenost v glasbo je krasilo hkratno zavedanje, da ne igra sam zase in sam sebi. To dejstvo je na plano prišlo tudi med inštrumentalnimi pasažami, ko so se vsi trije malce poigrali z ritmi ali pa takrat, ko je Imamović znotraj ene solaže za hip odigral melodijo komada Gunz N'Roses Sweet Child of Mine.
Koncert je s svojo ves čas rastočo dinamiko iz komada v komad med občudujočim občinstvom pošiljal vedno večjo in močnejšo dozo čustev in je zato imel kar nekaj vrhuncev. Eno je nedvomno predstavljala predelava skladbe Kashf tunizijskega lutnjista Anouarja Brahema, edini inštrumentalni komad – resda ga je Imamović podprl z zamaknjeno vokalizacjo –, ki je še podprlo naše vtise o njegovem izjemnem obvladovanju kitare. Še en višek koncerta pa nam je Imamović namenil s svojo avtorsko glasbo, ki jo je zložil na staro besedilo, ki ga je našel v nekem zborniku. Ta pesem, ki jo je izvedel solo, je pokazala, da Imamović ni le izjemen interpret ali tolmač, presajevalec tradicije v drugo zvensko okolje, marveč še kako vešč skladatelj, ki nas bo – upamo! – s svojo novo glasbo na stare teme še kdaj presenetil. Za konec dodajmo le, da je svoje k izjemnemu koncertu pridal tonski tehnik Erik Bajramović, ki je zapopadel tako akustiko kluba kot zvočno ravnovesje treh godcev na odru.
V Cankarjevem Klubu se je zapetim sladkim ljubezenskim bolečinam predajal Mario Batelič.
Komentarji
komentiraj >> Re: Damir Imamovič Trio!!!
darja [05/02/2009]
bilo je resnično enkratno.. prava poslastica :)
lp,
Darja
odgovori >>
Re: Damir Imamovič Trio!!!
ononimni olkoholik [04/02/2009]
Krasen koncert je bil!
odgovori >>