Redko se v naši mali deželi ljubitelju finih umetnosti ponudi možnost, da se za kratek čas izgubi v svetu ilustracije. Ujeta med knjižne liste, slovenska ilustracija le ob redkih priložnostih ugleda luč razstavnih prostorov. Cankarjev dom letos že osmič gosti najpomembnejši dogodek svoje vrste, Bienale slovenske ilustracije. Pod naslovom Podoba knjige... knjiga podob si je vrhunce preteklih let moč ogledati še vse do 16. februarja.
Zakaj je položaj slovenske ilustracije tak kot je, nam postane jasno že po krajšem sprehodu po razstavi. Med razstavljenimi deli je le peščica takih, ki niso vezane na otroško literaturo. Da je ilustracija za najmlajše najbolj razširjena, sicer ni nič pretresljivega, je pa problematično dejstvo, da v slovenskem prostoru ilustrator skorajda nima realne možnosti ustvarjati na drugem področju. V času, ko v svetu ilustracija doživlja razcvet in zavzema vse pomembnejšo vlogo v vidnem sporočanju, pri nas še vedno tiči nekje na obrobju.
Prepričanje, da ilustracija služi le kot okras tekstu ali kot ponazoritev pisane besede, pa je, temu primerno, edino mnenje, ki ga o tej veji umetnosti sploh imamo. Tako mišljenje spada v čas iluminatorstva, od takrat pa je ilustracija prehodila že zelo dolgo pot. Kdaj nam bo postalo jasno, da se je ilustracija že osvobodila nujne povezanosti s knjigo? Morda je žirija bienala - hote ali ne - naredila prvi majhen korak k temu, da bo pojmovanje ilustracije v Sloveniji prestopilo na višjo raven. Priznanje Hinka Smrekarja je namreč letos prvič podelila ilustratorju, ki ustvarja v dnevnem časopisju. Matej Stupica jih je prepričal s svojimi ilustracijami za Dnevnik, kjer redno objavlja že dve leti.
V velikem obsegu ilustracij za otroško literaturo najdemo nemalo takih, ki spadajo v sam vrh dotične umetnosti. Čeprav slovenska ilustracija od časa po drugi svetovni vojni naprej, ko so slikanice doživele razmah, ni bistveno razširila svojega polja delovanja, ji nikakor ne moremo očitati pomanjkanja kakovostnih stvaritev.
Zadnjih par desetletij je eden vidnejših ilustratorjev, ki puščajo močen avtorski pečat, tudi Kostja Gatnik, ki mu je žirija tokrat podelila najvišje priznanje bienala, nagrado Hinka Smrekarja za ilustracije v knjigi Pekarna
Miš-Maš Svetlane Makarovič. Klasično ilustracijo s svinčnikom in akvarelom je Gatnik dodelal digitalno. Ustvaril je očesu prijetne ilustracije, kjer liki neobremenjeno prehajajo skoz mejo začrtanega prostora. Celostranske podobe se poigravajo s stripovsko montažo, kar rezultira v dinamično celoto.
Posebej zanimiv je tokratni Hommage, del razstave, namenjen začetnikom slovenske ilustracije. Tokrat so ga posvetili Mariju Preglju, enemu izmed najboljših slovenskih ilustratorjev vseh časov. V tej sekciji razstave so pregledno razvrščeni originali, ki jih ni moč prav pogosto videti na razstavah. Zaradi njihove izjemne pomembnosti in krhkosti jih hrani Moderna galerija in le redko se dogodi, da jih razstavijo.
Ekspresivna črna risba s flomastrom Hemingwayeve povesti Starec in morje, ploskovna, v ornamentih detajlna ilustracija s tempero za Afriške pravljice in dinamična risba s svinčnikom v Belem očnjaku Jacka Londona kažejo na širok avtorjev razpon. Po sprehodu skozi prvi del se preselimo v Homerjevi Odisejo in Iliado, ki ju je Marij Pregelj ovekovečil med letoma 1949 in 1951. Izredna energija, ki seva iz teh ilustracij, nas dokončno prepriča v veličino Pregljevega opusa.
Osmi Bienale slovenske ilustracije sicer ne ponuja nič posebno presenetljivega, je pa zanimiv in sproščujoč sprehod. Sprehod skozi dela, ki jih spoznavamo le skozi reprodukcije v knjigah, ki jih sedaj redko vzamemo v roke.
Siv dan si je z ilustracijami obarvala Katja
Komentarji
komentiraj >>