Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
OFF TOREK 06. MAJ 2003 (3383 bralcev)
Torek, 6. 5. 2003
Erik




OFF NAPOVEDNIK TOREK, 06.05. 2003

Prebivalci Afganistana se slabo leto in pol po ameriški “osvoboditvi” izpod talibanske oblasti srečujejo z največjo humanitarno katastrofo doslej. Zavezniške “bombe demokracije in svobode” so ljudem porušile še tisto malo infrastrukture, ki je Rusom ni uspelo uničiti med okupacijo Afganistana za časa Hladne Vojne. Medtem ko na CNN – u po potrebi predvajajo posnetke malih afganistanskih deklic, ki se prvič učijo abecedo, večina prebivalcev te države živi v revščini in umira v tišini.

Spoznajte Mohammeda Dina, kmeta iz južne afganistanske province Helmand. Din je oče osmih otrok, svojo veliko družino pa za silo preživlja s pridelovanjem opija. Vodo za vzdrževanje polj mu dovažajo iz bližnjega mesta, kar ga na mesec stane okroglih šestdeset dolarjev. Če mu bo vlada zasegla pridelek, mu ne bo preostalo drugega kot prosjačenje.

Predsednik Hamid Karzai je takoj po prevzemu oblasti prepovedal gojenje opija, kmetom obljubil finančno pomoč ter se zavezal, da bo vlada obnovila uničeno infrastrukturo, kar pa se do danes še ni zgodilo. Mednarodna skupnost je obubožanim kmečkim družinam namenila po 350 dolarjev, vendar čekov niso mogli vnovčiti, ker bančni sistem v Afganistanu pač še vedno ne deluje. Tako se vse več kmetov oprijema gojenja opija, ki zaenkrat ostaja edini način za preživljanje njihovih družin.

Združeni Narodi ocenjujejo, da bo pridelava opija narasla na 4000 ton, kar bo sedaj »demokratični« Afganistan znova uvrstilo na nečastno prvo mesto med državami izvoznicami te prepovedane droge. Večina afganistanskega opija pa bo v obliki heroina končala na ameriškem trgu. Tako postaja vse bolj očitno, da so ZDA v Afganistanu osvobodile predvsem mednarodni trg z mamili, kar pa bodo še najbolj občutili ravno njihovi otroci.

Vi pa poslušate do ignorance mednarodne skupnosti nad obubožanimi afganistanskimi kmeti skrajno nestrpen OFF Program Radia Študent!


OFF PROGRAM TOREK, 06.05. 2003

Pakistan je sporočil, da se je pripravljen odreči jedrskemu orožju, če to stori tudi Indija. Kashmir sicer ostaja glavno jabolko spora med državama. Indija pa si zaenkrat, kljub poskusom Collina Powla, še ne želi mednarodne prisotnosti pri reševanju problema, medtem ko si Pakistan želi prav to. Lansko leto so se odnosi med državama pregreli do točke, da je skoraj prišlo do vojne, vendar so se strasti s pomočjo Američanov pomirile. Tako na ameriški kot na indijski odziv na pakistansko pobudo še čakamo.

Konec pa je čakanja za prvih petnajstih zapornikov, ki so jih Američani med vojno v Afganistanu zaprli v vojaški bazi Guatanamo Bay na Kubi in bodo kmalu izpuščeni. V ameriškem obrambnem uradu so se odločili, da niso več dober vir informacij o terorističnih skupinah. Kljub temu, da so se res potrudili, jim namreč ni uspelo dokazati, da so povezani s kakršnimi koli kriminalnimi dejanji. Aktivisti za človeške pravice pa se še naprej pritožujejo nad razmerami, v katerih ZDA zadržujejo okoli 600 ljudi, ki niso ničesar obtoženi, kar je skregano z logiko ameriške ustave, ki temelji na tem, da si nedolžen, dokler ti ne dokažejo krivde. Nekateri izmed petnajsterice so mladoletni, eden pa naj bi bil celo mlajši od 16 let. O usodi ostalih zaenkrat še ne razpravljajo.

Medtem ko Američani po Iraku še vedno lovijo svojih glavnih 55 grešnih kozlov Sadamovega režima, za katere se še ne ve, ali jih bo čakala ista usoda kot njihove afganistanske sodruge, pa je Evropska unija zjutraj v Irak poslala prvo pošiljko človekoljubne pomoči. Iračanom namreč vse bolj grozi humanitarna katastrofa, toda letalo bo zaradi zapletov glede dovoljenj, ki so jih evropski humanitarci morali pridobiti pri ameriških okupacijskih silah, prispelo z enotedensko zamudo.

Busheva administracija pa se po »osvoboditvi« Iraka zagrizeno ukvarja predvsem z obnovo in čim hitrejšim ponovnim zagonom iraških naftnih polj. Poleg ljudi je treba »osvobajati« tudi gospodarske odnose, so prepričani v Beli hiši. Novi direktor za upravo na iraškem ministrstvu za nafto, sicer Iračan Tamer Gadban in nekdanji direktor za načrtovanje na sadamovem naftnem ministrstvu, ki pa so ga na ta položaj postavili Američani, bo tako že naslednji teden objavil načrt za proizvodnjo iraške nafte. Toda ta se bo nanašal le na notranji iraški trg, v katerem so zaradi po ameriško pogoltnih hummerjev in ostale vojaške navlake potrebe po nafti zelo narasle. O tem, kdaj bo Irak lahko začel tudi z izvozom svojega naftnega bogastva, se zaenkrat še ne pogovarjajo. Skoraj povsem gotovo pa je, da izvoza svojega črnega zlata Iračani začasno še ne bodo nadzirali.

Ameriški vojski pa še do dandanes ni uspelo odkriti famoznega orožja za množično uničenje, so pa bojda našli nek kombi, v katerem naj bi Iračani tajno izdelovali kemično orožje. V Pentagonu sicer še vedno ne morejo potrditi, da gre res za kemično tovarno na štirih kolesih, toda ameriški obrambni minister Donald Rumsfeld bo vseeno izkoristil priložnost in na posebni tiskovni konferenci odkritje kombija predstavil za očiten dokaz o Sadamovi grožnji svetu. Da se le na koncu ne bo izkazalo, da ima skrivnostni kombi ameriške registrske tablice.

Ena za drugo pa padajo tudi druge skrivnosti o režimu Sadama Huseina. Kako je lahko ta tako skrivnostno poniknil, nemara pojasnjuje dejstvo, da je eden od njegovih sinov – Kusaj, le nekaj ur pred začetkom ameriškega napada na Irak v iraški centralni banki dvignil skoraj milijardo dolarjev. 900 milijonov dolarjev v rabljenih stodolarskih bankovcih in sto milijonov evrov so mu na bančnem okencu na podlagi očetovega pisma izročili kar ob štirih zjutraj, gotovino pa so nato naložili v kar tri vozila. Tako vozila kot bankovci ter še celotna Sadamova družina pa so poniknili neznano kam.

Prav tako neznano kam pa so poniknili tudi uporniki Kolumbijskih oboroženih revolucionarnih sil - FARC, ki so v noči na torek pokončali guvernerja pokrajine Medellin Guillerma Gavirio, njegovega svetovalca za mirovna vprašanja in še osem vojakov. Vse so sicer ugrabili že 21. aprila lani, življenj pa jih je stala predvsem velika reševalna akcija, ki jo je pripravljala kolumbijska vojska.

Ne ve pa se, ali je zaradi prve splošne stavke v državi v zadnjih 50-ih letih v pripravljenosti tudi avstrijska vojska. Sindikati so se namreč uprli vladnemu predlogu zmanjševanja oziroma reforme pokojninskih pravic. V nos jim gre predvsem predlagano podaljšanje delovne dobe za pet let. Za delo sposobni Avstrijci in Avstrijke naj bi tako po novem delali 45 let, dokončno pa naj bi se upokojili šele pri 65-ih.

O svojih pogledih na osnutek volilnega zakona, s katerim naj bi si zagotovili še eno prepričljivo zmago na volitvah, pa danes na Otočcu razpravljajo domači temni angeli usode iz vrst Liberalne demokracije. Sestanek, ki se mu v strankarski latovščini reče delovni pogovor ministrov, poslancev in članov izvršnega odbora, sta sklicala predsednik LDS in vlade Tone Rop ter vodja poslanskega kluba te stranke Tone Anderlič. Že zdaj pa je znano, da med njimi ne bo najbolj poštenega in odgovornega – zunanji minister Dimitrij Rupel je namreč – kako priročno – službeno odsoten, saj je skupaj z avstrijsko kolegico Benito Ferrero-Waldner na službeni poti po Jordaniji. Tam predstavljata skupno slovensko- avstrijsko pobudo Mreže za človekovo varnost za pomoč iraškim otrokom.

(Tomaž Z&Erik&Karmelina)


Komentarji
komentiraj >>