Lep pozdrav v prvi februarski ediciji oddaje Arterija, ki se bo tudi tokrat osredotočila na pomembnejše dogodke v polju likovne umetnosti. Tokrat bomo obdelovali tri povsem raznolike umetnostne manifestacije, ki se v tem času odvijajo v Ljubljani. Miha je reflektiral projekt Jacques v organizaciji Zavoda ArtNetLab v galeriji Vžigalica. Ida se je pogovarjala s francosko umetnico Enno Chaton, ki deluje na presečišču body arta ter fotografije in se predstavlja v galeriji Photon. Tanja se je podala v Avlo NLB na razstavo fotografa Reinerja Riedlerja.

V galeriji Vžigalica, ki že več kot leto dni nudi svoje prostorske kapacitete neodvisnim producentom in organizacijam brez lastnih prostorov, se tokrat kot gostujoči umetniki predstavljajo Narvika Bovcon, Barak Reiser in Aleš Vaupotič z številnimi sodelavci. Slednji so poskrbeli za tehnično kar se da brezhibno realizacijo zahtevnega projekta Jacques. Obiskovalec sicer v začetku s težavo dojame celoten kontekst in pretekle faze tega projekta, ki je dejansko sestavljanka kontinuiranega dela zadnjih štirih ali petih let.

Prav zato je potrebna najprej umestitev posameznih faz projekta v prostor in čas. Jacques tako združuje delo tandema Bovcon – Vaupotič iz obdobja po letu 2005 in povezuje predvidoma tri različne projekte iz preteklih let. To so IP luč, Poglej še enkrat, ni ga več tam in Navzočnost, ki tokrat v neposredni povezavi ustvarjajo dokaj celovit kontekst osnovne ideje avtorjev. Umetniki nagovarjajo in opozarjajo obiskovalce na nenehni preplet človeka in tehnologije, na dejstvo, kako stroji in ostali pripomočki sodobnega sveta spreminjajo naš življenjski prostor.

Vse se začne s projektom IP luč, ki lahko zaradi svoje neznatnosti dokaj neopazno zdrsne mimo nepozornega gledalca. IP luč je preko lastnega spletnega naslova tam tudi dosegljiva, posameznik pa jo lahko s preprostim klikom z miško prižge ali ugasne. Ta, na videz preprost projekt, ki ga navdihuje predvsem fascinacija nad možnostmi sodobne digitalne tehnologije, se v svoji vsebinski podlagi utopično sprašuje o fiktivni sliki sveta, kjer bi vsaka elektronska naprava imela lasten IP naslov. V realnosti pa za to verjetno ni nobene potrebe.

Ob pohodu v levo krilo galerije Vžigalica se znajdemo pred migetajočo, hitro spreminjajočo se video instalacijo, ki na eni strani prikazuje portret računalniško izrisane podobe kralja, na drugi strani pa različne abstraktne kompozicije, ki spominjajo na madež, eksplozijo, vesoljski veliki pok, če hočete. V vsebinski kontekst nas vpeljuje besedilo na steni, ki citira verjetno najslavnejši del Shakespearove komedije Kakor vam drago: »Ves svet je oder«.

Iskanje povezav med Shakespearovim delom in instalacijo Navzočnost je brez spremnega teksta - kljub različnim asociativnim ključem - zelo zahtevno delo, ki terja zvrhano mero znanja iz polja literarne zgodovine in na drugi strani digitalnih medijev. Tako, če povzamemo iz teksta, »gledališki medij posreduje pri vzpostavitvi modela novomedijskega pametnega prostora, kjer se obiskovalec znajde obenem v galerijskem prostoru in v narativizirani dejanskosti, s katero se vedno pogosteje srečujemo v vsakdanji rabi pametnih naprav.«

Interaktivnost tega projekta je izrazito prikrita. Instalacija namreč ne deluje, če jo gledamo, saj računalniški vid prepozna obraz, kar je posledica dvojne uporabe računalniškega videa. Tako se ta del razstave dotika umetne inteligence, vseprisotne v sodobnem času vehementnega tehnološkega napredka. Nakazana umetna inteligenca v tem primeru ne daje videza strašljivosti in skepse, ampak se s tem dejstvom poskuša ukvarjati dokaj neobremenjeno, brez ideoloških predpostavk.

Drugo krilo galerije je zaznamovano z velikimi video projekcijami, ki uvajajo tridimenzionalni prostor in občasno povsem realistične video posnetke. Projekt Poglej še enkrat, ni ga več tam temelji na 3D računalniško ustvarjenem prostoru, kjer se različni predmeti pojavljajo ob posameznikovem pohodu skozi virtualni prostor. Z improvizirano opremo lahko interaktivno potujemo po tem prostoru, ki obsega vseh 360 stopinj možnega pogleda. Pred gledalcem se pojavi opustošena krajina, puščava ali morje, kjer kot edini dokaz človeške prisotnosti stoji stolp z zanimivim simbolom na vrhu. Črka Z in avtomobilska guma lahko asociirata na ekološka vprašanja o prihodnosti planeta.

Na žalost je projekcija postavljena v prostoru, ki ne dopušča popolnega razvitja tega vizualnega eksperimenta. Oboki galerije Vžigalica nekako motijo in okvirjajo veliko podobo na dveh stenah. A primernejši in dovolj velik prostor v Ljubljani ali Sloveniji brez drage intervencije bi zelo težko našli.

Na modernističnem podestu se blešči objektna ikona, skulptura ali celo ready made ostudnega mrčesa nenavadnih dimenzij, ki napeljuje na sodobno oziroma futuristično relikvijo. To je Kačji pastir. Kot na mrliškem odru, s posebej ustvarjenimi podstavki, je ta figura dojeta kot velika grozeča gmota nečesa nepojasnjenega, nedefiniranega, ki lahko vleče tako družbene kot povsem fiktivne asociacije.

Poleg nje stoji manjša projekcija, ki izmenjuje različne načine videa in računalniške animacije. Ta isti mrčes - tokrat v digitalni obliki v tridimenzionalnem prostoru - leta okrog osamljene palme v morju brezprostorja. Prizor se sprevrže v vodeni sprehod po virtualnem prostoru, kjer v razkošnih stolih sedijo verjetno avtorji projekta, zatopljeni v svoje delo. Kot zadnji prizor pa se pojavi realistični video, verjetno edini tovrsten na razstavi, ki prikazuje gledanje nogometne tekme zgolj iz perspektive njenih gledalcev. Če najprej pomislimo na nam eksotični religiozni shod, kjer pripadniki mirno in vdano sedijo na svojih mestih ter čakajo posvečenega, se nismo veliko zmotili. Nogometne tekme na najvišjem nivoju so več kot verski shodi mnoštva oboževalcev določene ekipe, s katero se bodisi po nacionalnem, regionalnem bodisi ideološkem ključu istovetijo ljudske množice.

Širši projekt Poglej še enkrat, ni ga več tam se - sledeč spremnemu tekstu - poigrava s percepcijo človeka, s širokimi možnostmi manipulacije in interpretacije posameznih dogodkov. Vsak medij dopušča in celo predvideva možnost manipulacije. Tako niso v tem pogledu relevantni ne video, film, fotografija, kaj šele slikarstvo in kiparstvo. Na drugi strani napredujoča računalniška tehnologija omogoča vse večje in očitnejše interpretacije, ki se je določeni segmenti družbe, zlasti vladajoči, z veseljem učinkovito poslužujejo.

Projekt Jacques se tako poslužuje mnogih digitalnih, računalniških orodij za izpoved svojega bistva. Posamezne instalacije, ki so dokaj spretno medsebojno povezane, temeljijo na kompleksnih strukturah strojev, ustvarjajočih različne vizualne efekte. Vse to je mogoče z matematično natančnostjo prepisati tudi v jezik kodov in znakov, ki nimajo več istega pomena. Za kaj gre torej pri Shakespearovem junaku v stranski vlogi komedije Kakor vam drago? Kaj sporoča sodobni Jacques, ki se skriva v Ardenskem gozdu?

Najverjetneje je v ospredju - poleg omenjenega kompleksnega odnosa posameznika do tehnološkega sveta okrog njega - tudi dojemljivost za različne virtualne svetove, ki nas obdajajo. Čeprav je tehnologija zasedla izjemno pomembne vloge v zasebnem in javnem življenju, je zaenkrat še vedno mogoče ob lastni želji živeti mimo nje. A verjetno ne več dolgo. In kaj se bo zgodilo, ko bo celotno človeštvo do popolnosti odvisno od strojev brez obraza in čustev? Na misel prihajajo različne teorije zarote, veliki brat, ki čaka svoj trenutek, da zavlada svetu. In res. Kdor bo zavladal svetovnemu spletu, kablom in strojem, bo vladal globaliziranemu svetu.

Tako projektu Jacques morda primanjkuje širšega, ne nujno družbenega konteksta, ki bi presegel fascinacijo nad različnimi mediji in tehnologijo. Vizualno skoraj brezhibno izvedena scenografija različnih elementov napeljuje na različne pomene, ki pa so dostikrat celo preveč kompleksni in zaviti v meglico tako humanističnega kot tehnološkega znanja. Tako se ob branju spremnega besedila srečujemo s premnogimi referencami tako filozofske, komparativistične in povsem tehnične narave, ki jih je težko vse osvojiti.

Razstava Jacques je tako izjemno zahtevna za branje in razumevanje, zlasti za ljudi, ki jim takšna visokotehnološka umetnost ni ravno najbližja. Projekt je vsekakor vreden ogleda in premisleka, ki bi bil ob boljši tehnološki pismenosti spodaj podpisanega morda tudi drugačen. V galeriji Vžigalica se lahko razsvetlite vse do 28. februarja.

Francoska umetnica fotografinja in bodyartistka Enna Chaton  v galeriji Photon razstavlja serijo, ki bi jo Freud ali Lacan z užitkom pomalicala za zajtrk. V Ljubljani pravzaprav razstavlja na povabilo galerije Kapelica. Njen kustos, Jurij Krpan, se je z delom Enne Chaton prvič srečal kot sodelavec galerije Škuc pri Bienalu mladih umetnikov Evrope in Mediterana, ki bo v letošnjem letu potekal že štirinajstič. Krpan je fotografinjo vključil v izbor stotih najbolj kvalitetnih imen, ki so se predstavila v vseh letih obstoja tega bienala.

To kar je bržčas spodbudilo kustosa, da umetnico predstavi v galeriji Photon, ki primarno deluje v fotografskem mediju,. Manj razumljivo pa je to, da Krpan ni izrabil priložnosti, da bi v Kapelici končno postavil neko razstavo, ki ne bi bila zgolj banalna ilustracija neke tehnološke domislice. S tem seveda ne mislimo vseh razstav, temveč precejšen del njih. Na primer, trenutno predstavitev Uršule Lavrenčič in Auke Touwslager z naslovom Cell Phone Disco, kar ni nič drugega kot stena iz led diod, ki reagirajo na elektromagnetne valove prenosnih telefonov.

Ne da bi zanikali čudaškost vseh valov, ki nas obkrožajo, ampak tovrsten projekt le za malenkost presega banalno ugotovitev, da zvočniki brnijo, če se jim približamo z delujočim GSM-jem. Tovrstna nedovršena postavitev je spremljala tudi predavanje Andreja Kamnika in Marka Pihlarja ter nekatere druge postavitve, ki se v zadnjih treh mesecih vrstijo skoraj prepogosto. V tem smislu bi si želeli namesto predavanj vseh teh avtorjev ugledati ena res dobro razstavo.

Kakorkoli! Zakaj smo prej v zvezi z delom Enne Chaton sploh omenjali Freuda in Lacana? Umetnica se predstavlja s serijo barvnih fotografij Patric in Chantal [Šantal] z naslovom Tisoč majhnih spolovil za uživanje oziroma Tisoč malih jedilnih spolovil. In dve črno beli video deli Ona - Jaz in Ples 1. Oboje je naredila pred desetimi leti, kustos pa jo je povabil ravno s temi deli, ker so psihološko zelo mejna oziroma podirajo popolnoma nedotakljive tabuje.

Kaj je tako provokativnega v videu, ki prikazuje dve goli ženski, ki se božata, ali žensko, ki gola opazuje starejši par, ki prav tako gol pleše pred njo v dnevni sobi. Oziroma kaj je tako motečega na fotografijah, ki prikazujejo starejšega moškega, ki bohotno leži na postelji, potopljen med blazine in ima pod kurca in pazduho zataknjeno dolgo francosko štruco kruha, po telesu pa več malih roza kurcev iz marcipana. In kaj je tako provokativno na starejši ženski, ki se pojavlja v podobni pozi z roza tiči.

Kar je na sliki moteče, je to, da osebi nista niti približno anonimni, kot sicer velja za delo Enne Chaton [Šaton]. Pač pa sta Patric in Chantal njena starša. Odnos, ki ga vzpostavljajo na sliki posega v tiste tabuje incesta in pedofilije, ki po vseh psihoanalizah veljajo za skrajno patološka stanja, že če pogledamo najbolj univerzalen Elektrin kompleks.

O tem, kako problematična je že zgolj golota za družbeno vlogo posameznika, priča dejstvo, da se niti en sam samcat klen Slovenec ali Slovenka ni odzval na poziv k sodelovanju za fotografsko poziranje in nadaljevanje njene dolgoletne serije. V seriji avtorica umesti gola telesa udeležencev v neobljudene, puste in čustveno izpraznjene urbane prostore ali preprosta stanovanja. O delu Enne Chaton smo se pogovarjali s samo avtorico. Z veliko frustracijo moje francistične nepismenosti in z njene sramežljive angleščine sva se pomenili o nekih osnovnih konturah njenega dela.

Intervju: Enna_Chaton (06:04)

V Galeriji Avla Nove ljubljanske banke se s serijo fotografij Umetne počitnice premierno predstavlja avstrijski fotograf Reiner Riedler. Projekt predstavlja različne nivoje človeške fascinacije do umetno vzpostavljenih okolij, zrežiranih fasad in spektakularnih scenografij, ki simulirajo življenje. Avtor se je šele pred dobrima dvema letoma začel predstavljati tudi na področju umetniške fotografije, prej je deloval kot klasični reporterski fotograf. Predstavljeni projekt je prvi te vrste in je na fotografskem festivalu baltskih dežel Kaunas Photo 07 prejel prvo nagrado. Direktor festivala Kavaliauskas je takrat serijo Umetne počitnice označil kot »nedvomno izstopajoč fotografski cikel.«

Reiner Riedler se je konec 70. let rodil v Avstriji. Fotografija ga je zanimala že kot fantiča, a se je kljub temu odločil za študij etnologije. Ker pa »kar resnično ljubiš, ne ugasne«, vpiše avtor kasneje še študij fotografije na Dunaju. Dokumentarna fotografija velja za njegovo prvo zanimanje. Sodeluje z uveljavljenimi revijami in časopisi, kot so National Geographic, The New York Times, Der Spiegel, Fokus in drugi. Potuje po Rusiji, Afriki, Indiji in vzhodni Evropi ter se osredotoča na dokumentiranje človeških usod. Zanimajo ga predvsem ljudje. S fotografskim aparatom zapisuje resničnost vsakdana in prikrite zgodbe v lastne zanke ujetih akterjev. Zanimajo ga psihološke dimenzije, do katerih zavzema socialno kritično noto s kančkom ironije.

V Riedlerjevih zgodnejših ciklih fotografij, kot so portreti znanih osebnosti in brezdomcev, pa reportaže o hermafroditih iz Indije in o življenju na podeželju v Bolgariji se prepletajo ljubezen do detajlov, pozitivna barvitost in naravnost humanističen oris portretirancev. Slednjega avtor doseže s pretanjenim občutkom za osebnost. Rezultat je izjemen preplet fizičnega in psihološkega, je dokument karakternih lastnosti, ki se kot aura umetnine ovijajo okrog vseh ravni bivanja. Najsi gre za portret pisateljice Elfriede Jelinek, umetnice Joko Ono, nekdanjega politika Michaila Gorbatchowa ali drugih. Ljudje so vedno v središču pozornosti.

Najsi gre za ljudi ali za okolje, fasade nastajajo z namenom prikrivanja in odvračanja pozornosti. Olepšujejo dane situacije in ustvarjajo imidž. Njihov namen je prikriti ali odvrniti pozornost od sramotnega ali šibkega dejstva oziroma situacije. Fasade so nekaj, kar se zdi na prvi pogled impresivno, v resnici pa je mnogokrat predvsem zelo neefektivno in brez realne vrednosti. Ponavadi so to plitke in varljive konstrukcije, v fizičnem ali figurativnem smislu, namenjene skrivanju neželjene ali potencialno škodljive resnične situacije. Gre za politično vzpostavljene izglede, ki prekrivajo manj očarljivo resničnost.

Prej omenjene besede definirajo enega izmed dimenzijsko največjih in najbolj slavnih fenomenov iluzionizma v zgodovini, Potemkinovo vas. Danes pa nam pravzaprav sploh ni potrebno več segati tako daleč nazaj, v čas Katarine Velike. Če se osredotočimo na tukaj in zdaj, na okolje, iz katerega Riedler prihaja, je primerov nič koliko. Imamo Fritzla iz Amstettna, 30 odstotkov desničarskih volivcev, mit o Haiderjevi smrti in še bi lahko naštevali. Lahko bi rekli, da je prav vprašanje o navideznem in realnem tisto, ki v seriji Umetne počitnice povsem okupira avtorjevo zanimanje.

Portret sedaj stopi v ozadje. V ospredju sije barvito nasičena dekorativnost detajlov, ki slikajo idilična prizorišča zabave. Je to sploh mogoče? Naj naštejemo le nekaj bizarnosti. Turistični animator se postavlja v vlogo Supermana pred idiličnim, turkizno modrim hotelskim bazenom. V ozadju se soncu nastavlja mogočna cerkev Vasilija Blaženega ali pa hotel v obliki konstrukcije famozne ladje Titanic. Dogodek pa je odigran - le kje bi bilo bolj priročno kot v Turčiji, Dubaju ali kakšnem drugem bogatem ambientu.

Zgolj zaradi humornosti se dotaknimo še nekaterih prostorov. Za lenarjenje in poležavanje na soncu so že na prvi pogled precej pretežki Američani izbrali Florido. Natančneje zabaviščni park. Tukaj dobimo za eno ceno all inclusive - snežni vihar, divjo reko, sedežnice z velikimi pisanimi senčniki, ki ščitijo betice pred pordelostjo od sonca. Pa kvazi jamske solarije, natrpane s pordelimi telesi in tako dalje.

Riedlerjevo fotografsko oko se izkaže za občutljivega opazovalca, ki do videnega pristopa z ironijo. Kljub bizarnim situacijam pa avtor ljudi ne obsoja. Uporablja jih le kot statiste, da bi kar najbolje prikazal iluzionistično ponudbo globalnih gledališč. Zanimivo je, da se nekatera pop okolja na fotografijah ponovijo večkrat, kar še potencira vživljanje v posamezne motive.

Fenomen tančic doživlja izjemno popularnost med skorajda vsemi generacijami prebivalstva. Okrog njihove zavesti se ovijajo kot utopični megličast sen, ki se zaradi neprepustnosti pogleda zdi ravno prav adrenalinski, da je še povsem varen. Čeprav le na prvi pogled. Kljub določenim tveganjem in nevarnostim, ki ponavadi za seboj potegnejo večje število ljudi, veljajo sodobni zabaviščni parki med ljudmi za varne. Bolj ali manj cenovno ugodne vstopnice obljubljajo blišč, romantiko, lov za izgubljenim zakladom ali pogled v časovne mejnike zgodovine.

Premagati strah pred nevarnostmi globalnega sveta je ob življenju v kokonu težko. Strah in nevarnost trenutka postajata vse večja zaveznika in dober izgovor za ustrahovane prebivalce sveta. Hipnotizirani od besed, ki jih kot mantro izrekajo posedovalci moči, ljudje nič hudega sluteč nosijo svoj denar v iluzionistična prizorišča. Ta postajajo bivališča ugodja in dobrobiti. Torej nekakšni drugi domovi. Takšno bivanje pa pravzaprav zapira oči za sočloveka in goji egoizem. Ko prevlada ideja pokazati se svetu in svetu pokazati dom, se začnejo razmerja med javnim in intimnim prostorom zabrisovati. Ko intimno izginja, se rojevajo umetno vzpostavljena okolja, fasade, ki pa kljub začasnemu ugodju na koncu terjajo svoj davek.

Izjemno zanimiva razstava, ki kar kliče k čudenju, bo v Galeriji Avla na Trgu republike v Ljubljani na ogled do 12. marca.

S strani ekipe tokratne Arterije je bilo to za danes vse. Lep pozdrav in na slišanje spet v sredo, 25. februarja, ob dvajseti uri, na valovih Radia Študent. Oddajo so vsebinsko pripravili Miha Colner, Ida Hiršenfelder in Tanja Pavlič.