Massimo De Mattia Quartet, 11. 2. '09; Klub CD, Ljubljana
* Še dobro, da je v bendu Zlatko Kaučič, sem pomislil, ko sem videl, da je godba italijansko-slovenskega kvarteta pod vodstvom flavtista Massima De Mattie v Cankarjev Klub zvabila kake dobre pol stotnije poslušalcev. Kajti, sem tuhtal, če ga ne bi bilo v tej zasedbi, bi bil klub videti še bolj prazen. A žal ni prvič in ne zadnjič, da je šel odličen koncert "mimo", najbrž le zaradi manjše poznanosti glavnih akterjev nudeče se godbe. A tisti, ki niso bili, so si sami krivi, da si ne upajo okušati še neslišanih muzik in na odru preveriti, kako dobro zveni improvizirana godba, ki – kot je sam De Mattia povedal v napovedi enega komada – nastaja tukaj in zdaj.
Kvartet z nenavadno zasedbo inštrumentov – flavte, akustična kitara, klavir ter komplet talnih bobnov in številnih zvočil in igrač – se strumno in poznavalsko podaja v svet proste improvizacije, ki se resda v nekaterih nastavkih naslanja na moderno klasično glasbo in free jazz, a bistvo muziciranja, kakršnega je uigrana četverka uprizorila na predvčerajšnjem nastopu ostaja prosta improvizacija z vsemi nepredvidljivostmi in presenečenji, ki gredo zaven.
Obojih je bilo obilo v razvejani, kompleksni, zvočno in ritmično bogati, a mestoma tudi minimalistično zasnovani muziki, ki se je na odru pretakala od muzičista do muzičista ter hipoma spreminjala barvo, teksturo, zgradbo, glasnost in kaj je še spremenljivk, ki bi jih lahko "nadeli" tej navdihnjeni godbi. A pravzaprav so se vse naštete značilnosti glasbe med sabo prepletale in prežemale, kar je zasluga potopljene, zbrane medigre, kjer so člani kvarteta dihali kot eden.
Morda je bilo še najmanj slišati kitarista Denisa Biasona, ki pa je, treba je priznati, igral zelo nekonvencionalno in so dostikrat njegovi zvoki niso dali razločiti od ostalih. Biason je pravzaprav velikokrat prevzel vlogo ritmiziranja, ob tem pa se spuščal tudi v nelinearna soliranja, ki so se s svojo natrgano strukturo lepo prilegala avantgardno zastavljenemu tipkanju piainista Bruna Cesellija. Ta se je spretno in sproti sprehajal od čutnega lirizma do omenjenih avantgardnih sunkov, zvenskih prebliskov in hrupnih grozdov.
Vodja kvarteta Massimo De Mattia je iz dveh različih flavt ter iz pikola izvabljal vijugaste in nelovljive linije. Komade je resda začenjal s kako mamljivo melodijo, ki pa se je kmalu razpršila v zvensko uravnovešanje, podajanje zvokov in ritmov med člani benda, da bi se na koncu – a ne vedno! – začarani gpzd šumov in zvenov znova prelil v taisto melodijo. Zlatko Kaučič je imel dostikrat glavno vlogo v pulziranju in zvočni postavitvi skladb, saj je v svoji znani maniri zvočnega eksperimentatorja skladbe polnil s sila nenavadnimi zvoki in melodijami, ki jih je ustvarjal na pihalh, otroških igračah, loncih in podobnih zvočilih.
Godba, ki smo jo slišali, se je, zahvaljujoč izkušenosti glasbenikov, ki so vešči tako v igranju, kakor tudi v poslušanju drug drugega, zdela kot ena sama spreminjajoča se in razburljiva zvočna pokrajina. Dinamični nastop, sestavljen iz dveh delov ter prisluženega dodatka, je minil kot v hipu, a je za sabo pustil vtis bogato zasnovanega in imenitno odigranega zvočnega potovanja s številnimi odvodi, izleti in presenetljivimi ter vedno bolj nenavadnimi odseki, ki so v nas pustili občutenje začudenosti in spoštovanja.
V Klubu Cankarjevega doma se je spretnim improvizacijam Massima De
Mattia Mikiri Quarteta prepuščal Mario Batelič.
Komentarji
komentiraj >>