V Pragi so te dni ponovno začeli s ponovitvami zadnje drame Vaclava Havla »Odhod«, ki bo samo letos po Češki doživela kar šest novih premier. Med ponovno obujenimi projekti pa lahko najdemo tudi plesno predstavo »Čakalnica« v izvedbi ene izmed perspektivnih praških plesnih skupin Farm in the Cave.

Vzporedne drame, ki so spremljale nastajanje krstne uprizoritve Havlovega Odhoda (Odcházení) bodo kljub svoji trivialnosti še vedno kar nekaj časa ostale v kolektivnem spominu praške kulturne scene. Neizprosni avtorjevi ultimati, da mora glavno žensko vlogo odigrati njegova žena in negotova produkcijska premeščanja so podkrepili  pompozno pričakovanje premiere v maju 2008. Čeprav je potem žena tri tedne pred premiero »nepričakovano zbolela« in odstopila od projekta, lokacija pa se je iz prestižnega Narodnega gledališča preselila v eksperimentalno gledališče Archa.

Odhod je Havel začel pisati že v osemdesetih letih, takrat je spisal dve tretjini teksta, a ga kasneje zaradi intenzivnega političnega udejstvovanja za nekaj let prekinil in ga dokončal šele leta 2007 - štiri leta po tem, ko je zapustil funkcijo predsedništva. Kljub temu, da je razpon let skrhal prvotno vsebinsko aktualizacijo (kritika reformatorskega komunizma in pregona posameznikov z uveljavljenih položajev ter njihovega posledičnega disidentsva), je tekst tudi danes več kot na mestu - še toliko bolj zaradi seciranja aktualne politične kompromitiranosti, spodletelih nepotizmov, prikritih stisk javno izpostavljenih oseb in vsesplošne razpustitve nekdaj uveljavljenih vrednot.

Na več ravneh bo Odhod vsekakor vedno veljal za avtobiografskega, čeprav Havel to oznako načeloma rad diplomatsko presliši. Drama pripoveduje o izpodrinjenem politiku Riegerju (neke »poljubne« države), katerega življenjska situacija se je po odstopu znašla na absurdnem in prispodobnem medprostoru norosti kralja Leara in razvrednotenja imetja, kakor ga poznamo v Češnjevem vrtu. Manifest melanholije zaradi izgube nekdanjega statusa gre tukaj čez vse racionalne in emocionalne robove. Predvsem pa gre za prerez korelacije med javnim in zasebnim; za vdor v intimo nekoga, ki je izgubil moč, posestvo, občutek za zvestobo, njegov izid pa se kaže kot boleča odsotnost smisla in kasneje njegova dokončna destrukcija.

Postavitev režiserja Davida Radoka sprejema več ali manj vse sugerirane nianse absurda, se z njimi poigrava skozi estetiko, predvsem pa jih skupaj z osrednjim likom katapultira v neposredno gledalčevo zaznavo in še bolj v nevidno globino osamljenega odrskega subjekta, ki tava med prenasičeno preteklostjo in zloveščo prihodnostjo. Na začetku morda še dokaj običajna scenska premestitev proti koncu vse bolj ponika v surrealnosti, preobdani s simbolnimi vizualno-zvočnimi plastmi (postopno neposredno rušenje scenografije, lebdeča drevesa, prikrojeni hrupi mimovozečega vlaka), ki lirično in obenem zahrbtno potencirajo napetost Riegerjeva psihičnega zloma.

Aluzija fiksnega vrtnega prostora rahlja svojo primarno funkcijo, neprestani množični in hektični prihodi ter odhodi ga namreč spreobračajo v svojevrstno interierno salonsko križišče. Nastane raztegnjen moment priložnostnega politično-družinskega sveta v malem, kjer se srečuje naklepno, naključno in toliko bolj zaradi dinamično vizualnega učinka režije. Ta efekt nenehne prisotnosti ljudi in spominov izčrpanemu, eksistencialno zbeganemu, na koncu že dementnemu Riegerju posrka še poslednji atom razsodnosti.

Tekst je markantno zbadljiv tudi zaradi komentatorske umestitve glasu Avtorja v tok dogajanja - in v dotični uprizoritvi lahko v tej vlogi slišimo samega Havla. V različnih intervalih po principu »sodobnega zbora na distanci« v zvočni podobi prekinja dogajanje s pol-resnimi izjavami o lastni viziji postavitve, metodah igranja, dikciji igralcev in želenemu generalnemu podtonu uprizarjanja. Perpetuiranje samoironije je pač eden izmed temeljnih adutov Havla in zdi se, da bi zverzirano češko občinstvo nekaj hudo pogrešalo, če bi to umanjkalo. Naj na tem mestu samo še omenimo Havlov skromni napotek, ki ga je nekoč ponudil javnosti: »Če hočeš, da se tvoje drame igrajo tako, kot si jih napisal, postani predsednik.«

Z občutno odmerjenimi postmodernimi dometi se predstava ob pretrgani odrski iluziji, a sočasno izjemno poetični podobi, dokončno sklene kot jedka agonija človeka, izmučenega od javnega izpostavljanja in družinske nefunkcionalnosti, ki skrajno absurdno notacijo sveta prepozno (ali pa prehitro) prepozna. Z dokončnim oropanjem odra vsakršne oprijemljive scenografije se modificira topa bivanjska praznina in s poslednjim množičnim odhodom vznikne izpraznjen prostor, ki poleg lirične praznote predvsem nevsiljeno vabi, da se ga zapolni z individualno interpretacijo.

Plesna skupina Farm in the Cave je slovenskemu občinstvu predvsem poznana po predstavi Sclavi – emigrantova pesem, s katero so pred dvema letoma gostovali na festivalu Mladi levi. Mednarodni kolektiv, ustanovljen leta 2001, svojo prepoznavno ustvarjalno držo vzpostavlja predvsem s tem, da skozi plesne izraze podaja in raziskuje lokalne zgodovinske prelomnice, zamolčane zgodbe »malih ljudi« in njihove edinstvene usode, ki se pogosto zaradi kompleksnosti pa tudi odprte interpretacije optimalno izluščijo ravno skozi sodobni ples.  Ne glede na njihovo predhodno umetniško kompetenco, pa je tako infrastrukturna kot izvedbena prihodnost skupine zdaj še toliko bolj zagotovljena in optimistična, saj je pred kratkim h konkretnemu sodelovanju z njimi pristopilo eno izmed poznanih praških gledališč - Švandovo Divadlo.

Tudi Čakalnica (Waiting Room) režiserja Docolomanskega se v svojem udarnem tempu in kritični vsebini vpeljuje v poznano poetiko skupine. Dogajanje je locirano v majhno in načeto železniško čakalnico Žilina-Záriečie, »javni transferni pekel«, od koder so bili v drugi svetovni vojni deportirani slovaški Judje. Množičen preplet posameznikov, ujetih v usodo srečevanja in pričakovanja najhujšega, se skozi tako izčiščene kot arbitrarne prehode plesnih skic sestavlja v temačno, znervirano in obupa polno čakalnico, kjer na trenutke sicer še zasije tudi kakšen morebiten snop partnerske ljubezni, ki pa tako ali tako nima prihodnosti. Zakrknjene besede nacističnih avtoritet in pridušeni kriki ustrahovanih posameznikov so ob fizični strahovladi le še dodatna, v obliki primarnega zvoka, moreča dimenzija.

Večinoma krčevita in objestna plesna govorica - od kratkih period tanga vse do čistega abstrahiranja »plesnih pravil«, ki drezavo udriha po lesenem podiju, skozi bolečine odhajanja in nevzdržnosti čakanja, spremlja živo izvajana glasba štirih glasbenikov. Ob sozvočju violine, harmonike in bobnov je alarmantnost na več nivojih več kot zagotovljena. Plesni kolaž stilizirane nacistične agresije, okrutnosti do žensk, intimnih sporov in psihofizičnega nasilja zaokroži predstavo kot izjemno zagrenjen in povrhu vsega še preveč spregledan historičen trenutek, ki zaradi izbrušenosti plesalcev pri gledalcu še zdaleč ne vzbuja samo fascinacije, temveč predvsem tesnobo. Za njeno spodbudo in gradacijo pa zadostujeta že samo participirana slutnja razčlovečenja in, navkljub navidezni vsakdanjosti, nadvse nevralgična lokacija.

O odhajajočem in čakajočem je iz Prage pisala Zala Dobovšek.