Medtem ko se v mednarodni skupnosti vsaj na videz bije boj, pod čigavo taktirko se bodo stabilizirale iraške druge največje zaloge nafte na svetu, katerega končni izzid bo pravzaprav pokazal, ali so v ameriški administraciji sploh še pripravljeni Organizaciji združenih naodov pustiti vsaj košček manevrskega prostora, ki bi tudi v prihodnje upravičeval njihov politični obstoj, pa postaja vse bolj jasno, da utegne biti ameriška ratifikacija slovenskega pristopa severnoatlantskem zavezništvu, zadnje dejanje domače zunanje politike, ki jo pooseblja ministrski lik Dimitrija Rupla.
Minister Rupel, pred katerim je – če naj vsaj še naprej vzdrži iluzija pravne države Slovenije - uvedba postopka zaradi zaenkrat še ne tudi na zadnji sodni inštanci potrjene zlorabe uradnega položaja, na katero si je med drugimi drznil opozoriti tudi vodja Urada za preprečevanje korupcije Boštjan Penko, pa je danes odpotoval na večdnevni delovni državniški oddih v Združene države Amerike. Nemara končno zadnje dejanje brez dvoma poleg zunanjepolitičnega avanturista Lojzeta Peterleta najbolj samovšečnega nosilca domače zunanje politike v poosamosvojitvenih časih pa bo jutrišnja svečana ratifikacija pristopnih protokolov novih članic severnoatlantskega zavezništva v ameriškem senatu. Tam mu bodo družbo delali še zunanjepolitični kolegi iz še šestih na praškem vrhu v zvezo Nato povabljenih držav.
Glede na to, kako zelo homogeno pa se je v predpristopnih časih obnašala sedmerica držav stremečih po severnoatlantski varnosti, pa je domačemu zunanjemu ministru iz globalne perspektive samega obstoja severnoatlantskega bloka, pravzaprav težko očitati politično samovoljnost. Dejstvo namreč je, da je tudi bodoča usoda zveze NATO v marsičem odvisna od politične volje v Združenih državah Amerike. In da teh res ne gre za jeziti, te dni na svoji koži občutijo nepokorne članice tako Varnostnega sveta Združenih narodov kot evropskega stebra severnoatlantskega zavezništva. Torej bi nemara lahko ugotovili, da je celo prav posebej zunanje-politično premeteno, da sklepno dejanje slovenskega vstopa v NATO izpelje prav prepričani amerikanofil Dimitrij Rupel. Nenazadnje je za ratifikacijo sprejema Slovenije, Bolgarije, Estonije, Latvije, Litve, Romunije in Slovaške v zvezo NATO potrebna kar dvotretjinska večina 100-članskega senata v Washingtonu.
Toda problem je drugje. Domača izvršna oblast, ki naj bi tudi po svetu predstavljala svoje državljane in državo, je namreč razcepljena. Medtem ko smo po domačih trobilih vladnega diskurza kar nekaj časa poslušali, kako zelo da se zavzemamo za ključno vlogo Združenih narodov pri povojni politični in gospodarski obnovi Iraka, kaj takega danes in jutri v Washingtonu iz ust ministra Rupla prav gotovo ne bo moč slišati. Pa čeprav je to uradno stališče njegovega direktno nadrejenega – predsednika vlade Antona Ropa.
Tako pa se vse bolj zdi, da bo zadnje politično dejanje sedanjega zunanjega ministra Dimitrija Rupla, ki za domače javnomnenjske potrebe še vedno ne ve ničesar o tem, da je denimo Slovenija v ameriški politični zavesti del protiiraške koalicije, ali da jo celo že visoki poveljniki ameriških vojaških sil štejejo med države, v katerih bodo zrasla nova ameriška vojaška oporišča, da do konca odigra svojo umazano diplomatsko vlogo. Ta pa je, družno s kolegi ostale šesterice za članstvom v zvezi NATO stremečih držav ne razjeziti v svoj velesilni prav prepričanih jastrebov ameriške zunanje politike. In poleg predsednika odbora Državnega zbora za zunanjo politiko Jelka Kacina, ki ga tudi spremlja v Washington, na domačem diplomatskem prizorišču za politično stiskanje ameriških rok in priložnostno trepljanje po ramenih, pravzaprav ni bolj primernega človeka, kot pa je prav nad ameriškim umevanjem svobode ter demokratičnih vrednot očitno fascinirani minister Rupel.
Morebitna ameriška zavrnitev slovenskih zunanjepolitičnih prizadevanj za vstop v zvezo NATO, bi bila namreč hud udarec politični kredibilnosti vlade Antona Ropa in v poosamosvojitvenih časih najmočnejšemu koalicijskemu stroju. Zato tako koalicijski partnerji kot predsednik vlade o zlorabi uradnega položaja prvega moža domače zunanje politike, ki si je s svojim podpisom in denarjem svojega ministrstva zagotovil nadaljno akademsko kariero na zaenkrat še ne obstoječi podiplomski fakulteti na obali, te dni raje molčijo.
Domače zunanjepolitično dogajanje naslednjih dni pa bo pokazalo, ali v koalicijski vladi Antona Ropa res premorejo toliko politične modrosti, da bodo zunanjega ministra, potem ko opravi svojo umazano misijo dobrikanja zadnji svetovni velesili, preprosto odstranili. Ali pa se bodo s konkretnimi posledicami svoje politične nedoslednosti spopadli na naslednjih volitvah.
ODPOVED: Tudi današnji N-euro moment z morebitnim sklepnim dejanjem zunanjeministrskega lika Dimitrija Rupla v zobeh sem prispeval Tomaž Z.
Komentarji
komentiraj >>