Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
SODOBNA ŠVEDSKA PROZA PRVIČ: KJELL ERIKSSON - BURUNDIJSKA PRINCESA (6185 bralcev)
Nedelja, 15. 2. 2009
kristinas



Sodobna švedska proza

Švedska je ena izmed tistih držav, katere literaturo bi lahko primerjali s slovensko. Obe državi delita usodo jezika, ki ga ne govori pretirano veliko število ljudi, kar pomeni, da je njuna literatura bolj ali manj omejena na narodni knjižni trg. In medtem ko bi za slovensko literaturo lahko dejali, da je, z nekaj redkimi izjemami, še vedno ujeta v lastne meje, je v zadnjih dveh desetletjih švedskim piscem uspel preboj v evropske literarne prostore, pa tudi onstran »velike luže«. Zasluga za to gre predvsem kriminalnim romanom, ki so v zadnjih letih »rastli kot gobe po dežju«, pogosto prevajana pa je tudi otroška in mladinska literatura, ki ima na Švedskem dolgo tradicijo.

Razvoj švedske proze skozi čas se v veliki meri ujema s slovenskim. Če se omejimo le na desetletja po drugi svetovni vojni, je v prozi opaziti dve struji: ena je še vedno sledila načelom realizma, medtem ko se je druga že odmaknila v modernizem in pričela slogovno eksperimentirati. V šestdesetih letih so se avtorji vrnili k družbenokritičnemu romanu z izrazito dokumentarističnim pristopom pisanja. Pisatelji so se v svojih delih ukvarjali z nastalimi razmerami v svetu, kot je bila na primer vietnamska vojna, hkrati pa se je okrepilo zanimanje za politični aktivizem in marksistično ideologijo. Prav tako so to tudi leta avantgardnih poskusov v literaturi - tako na ravni vsebine kot forme. V sedemdesetih je bil v ospredju roman z zgodovinsko tematiko. Pogosto je šlo za dela epskih razsežnosti, saj so avtorji pisali romane v treh ali več delih. Osemdeseta je, tako kot večino književnosti drugih držav, zaznamoval postmodernizem, medtem ko je za devetdeseta in začetek novega tisočletja značilen preplet vseh mogočih literarnih in slogovnih oblik brez prevladujoče struje. Ponovno pa je opaziti povratek k realističnemu načinu pripovedovanja z družbenokritičnim angažmajem.

Če naštejemo še nekaj najprepoznavnejših avtorjev švedske literature skozi čas, prav gotovo ne moremo mimo romanopisca in dramatika Augusta Strindberga (Gospodična Julija, Oče, Sonata strahov, Zagovor blazneža) ter Nobelove nagrajenke, pisateljice Selme Lagerlöf (Gösta Berling, Čudovito popotovanje Nilsa Holgersona), ki veljata za začetnika švedskega modernega romana. Njuno pisanje je vplivalo na pripovedništvo in dramatiko celotnega 20. stoletja. Za najbolj reprezentativnega avtorja švedskega fin-de-sičcla velja Hjalmar Söderberg, ki danes, še posebej z romanom Doktor Glas, sodi med klasike švedske literature.

Čas med obema svetovnima vojnama, ko je bil v ospredju predvsem socialni realizem, sta pomembno zaznamovala Nobelov nagrajenec Vilhelm Moberg s kroniko o švedskih zdomcih v štirih delih ter Ivar Lo-Johansson, ki velja za osrednjega predstavnika švedske proletarske literature.

Pesnik, pisatelj in dramatik Pär Lagerkvist, sicer tudi dobitnik Nobelove nagrade za literaturo, je s svojo ekspresionistično pesniško zbirko Strah začetnik moderne lirike na Švedskem. Poleg njega bi lahko kot pomembnega pesnika omenili še Tomasa Tranströmerja, katerega pesniško zbirko Napol dokončana nebesa lahko prebiramo tudi v slovenščini.

Duha družbenokritičnih šestdesetih let sta v svojih dokumentarističnih, včasih že skoraj reportažnih romanih, ujela Per Olov Enquist, ki je pisal tudi eksperimentalne romane, v slovenskem prevodu pa je lani izšel njegov roman Knjižnica kapitana Nema, ter Sven Lindqvist, ki je pri nas bolj poznan prav tako v zadnjiih dveh letih, ko sta izšli njegovi deli Terra nullius: potovanje po nikogaršnji zemlji in Iztrebite vse divjake: odiseja nekega moža v srce teme in izvori genocida v Evropi.

V zadnjih desetletjih so med mednarodno bolj odmevnimi pisatelji Lars Gustafsson [larš gustafson], ki je v sedemdesetih izdal serijo romanov Razpoke v zidu (v slovenščino je preveden roman Čebelarjeva smrt iz serije Razpoke v zidu in pesniška zbirka Ne zdaj ne potem), najpomembnejši predstavnik švedskega postmodernizma Stig Larssons in romanopisec Torgny Lindgren, ki je med najbolj prevajanimi švedskimi avtorji v slovenščino: zbirka novel Lepa Merab, romana Čmrlji med in Resnici na ljubo.

»Kraljica« švedske otroške in mladinske literature pa je prav gotovo še vedno pisateljica Astrid Lindgren, katere navihana Piko Nogavičko in mnoga druga pravljična dela, kot so Ronja, razbojniška hči, Bratec in kljukec s strehe, Erazem in potepuh, Brata Levjesrčna, so še danes med najbolj branimi deli mlajšega občinstva po vsem svetu.

Poleg vseh omenjenih literarnih zvrsti, je pravi »boom« v devetdesetih doživel žanr kriminalnega romana. Švedska tako danes velja za državo z največ pisci kriminalk, med katerimi je tudi izven državnih meja najbolj prepoznaven Henning Mankell s svojo serijo o inšpektorju Kurtu Wallanderju. Poleg njega se med najbolj priljubljene pisatelje uvrščajo še Håkan Nesser, Åke Edwardson in Liza Marklund, vsi z izjemo Edwardsona, pa so dosegljivi tudi v slovenščini.

Čeprav tradicija žanra kriminalke na Švedskem sega vse do 19. stoletja, se je ta do druge svetovne vojne precej zgledoval po formi ameriškega detektivskega romana. Konec štiridesetih let 20. stoletja je tako svoja prva dela pričela objavljati tudi Maria Lang, ki bi jo lahko imenovali za švedsko Agatho Christie. V šestdesetih letih je švedski kriminalni roman končno pričel dobivati samosvojo podobo, k čemur sta najbolj pripomogla pisca Maj Sjöwall in Per Wahlöö s serijo romanov o inšpektorju Martinu. Avtorja, ki sta bila prepričana marksista, sta poleg reševanja zločinov, v svoja dela vpletla tudi kritiko tedanje oblasti in družbe nasploh. Formo kriminalke sta pri tem izbrala zavestno, saj sta vedela, da njuna kritika, »zapakirana« v žanr kriminalnega romana, ki je bil med bralci precej priljubljen, ne bo ostala neopažena.

Družbenokritična komponenta se je v švedskih kriminalkah ohranila vse do danes in velja za prepoznavni znak švedskih piscev.  Prepoznaven je tudi njihov stil pisanja, ki je izrazito realističen, skop v opisih, z zelo malo ali nič liričnimi vložki. Švedski avtorji prav tako pozornosti ne posvečajo le razkrivanju zločina, ampak skušajo pojasniti tudi globlje psihološke in sociološke razloge, ki so storilca privedli do dejanja. In nazadnje je potrebno omeniti še lik glavnega inšpektorja, včasih tudi inšpektorice, ki ga ponavadi uteleša osamljen moški v srednjih letih, pogosto ločen ali pa vsaj s težavami v zakonu. Inšpektorja, ki dvomi vase in v urejenost celotne družbe in ki včasih svoje preiskave ne opravlja povsem v skladu z zakoni.

In ker smo že končali s kriminalnim žanrom, nam ne preostane drugega kot da prvo oddajo tokratnega cikla posvetimo ravno najbolj priljubljenemu literarnemu žanru na Švedskem in v nadaljevanju predstavimo enega izmed vidnejših piscev tega žanra - Kjella Erikssona.

Kjell Eriksson

Švedski pisatelj Kjell Eriksson je najbolj poznan po svoji mednarodno priznani seriji devetih kriminalnih romanov o inšpektorici Ann Lindell. Rodil se je leta 1953 v Uppsali in se izšolal za vrtnarja. Vse do štiridesetega leta, ko je izšel njegov literarni prvenec, se je ukvarjal z vzgajanjem trajnic in vrtnic ter s priložnostnim pisanjem za strokovne revije. Čeprav danes velja za enega izmed najbolj priljubljenih piscev kriminalnih romanov na Švedskem, se vrtnarjenju ni odrekel. Pravi, da veliko idej za pisanje novih kriminalk dobi ravno pri fizičnem delu na vrtu in vsakodnevnem stiku z običajnimi ljudmi. Eriksson se poleg vrtnarjenja posveča tudi politiki. V preteklosti je bil eden izmed voditeljev Švedske komunistične stranke, od leta 1991 pa je tajnik stranke Folkdemokraterna (Ljudski demokrati).

Kar je Erikssona pritegnilo k pisanju kriminalnih romanov je pravzaprav trenutek napetosti. Njegov prvi roman o kriminalistični inšpektorici Ann Lindell Razsvetljena pot (Den upplysta stigen), ki je izšel leta 1999, je bil imenovan za najboljši prvenec leta, za roman Burundijska princesa (Prinsessan av Burundi) pa je leta 2002 prejel nagrado za najboljši švedski kriminalni roman. Podobno kot še eden izmed izjemno priljubljenih švedskih piscev kriminalk Henning Mankell, je tudi Eriksson zelo vešč ustvarjanja napete in zapletene skrivnostne zgodbe. Dogajanje v njegovih romanih, ki se vselej odvija v avtorjevi rojstni Uppsali ali njeni okolici, pa v ospredje ne postavlja le iskanja storilca zločina. Vzporedno s tem namreč plete tudi zgodbo, v kateri imajo »glavno vlogo« kriminalisti, njihovo osebno življenje in medsebojni odnosi. Kjell Eriksson ni samo eden redkih piscev kriminalk, ki se je odločil osrednjo vlogo nameniti ženski inšpektorici, ampak tudi eden izmed tistih, ki vselej ponudi širši vpogled v zločinčevo dejanje. Zanimajo ga psihološki in sociološki vzgibi, ki so ga privedli do zločina, pa tudi, kako njegovo dejanje vpliva na bližnjo okolico in na celotno švedsko družbo.

V nocojšnji oddaji bomo predstavili odlomek iz pisateljevega romana Burundijska princesa. Zgodba romana se odvija v švedskem mestecu Libro v regiji Uppsala, ki ga tik pred božičem pretrese novica o odkritju trupla odvrženega v sneg. Umorjeni je bil v otroštvu prestopnik, znan pod imenom »Mali John«, ki si je kasneje uredil življenje, ustvaril ljubečo družino ter se v prostem času ukvarjal z vzrejo afriških tropskih rib, za katere je bil pravi strokovnjak. Prav tako je bil navdušen igralec pokra in pred njegovim umorom so se pričele širiti govorice, da je zadel veliko vsoto denarja. Še eden v nizu zločinov, ki ga mora razrešiti inšpektorica Ann Lindell, le da je tokrat, zaradi njene visoke nosečnosti, »glavni« pri preiskavi detektiv za umore Ola Haver. Oba mrzlično iščeta motiv morilca, za katerega domnevata, da je moral Johna strastno sovražiti, saj so ga našli iznakaženega. Trije odrezani prsti, vrezi in ožganine nakazujejo, da je preživljal muke, medtem ko je bil še živ. Policija kmalu pride na sled zagrenjenemu sociopatu in nekdanjemu Johnovemu sošolcu, ki bi bil lahko kriv zločina. Želel se je namreč maščevati za mučenje, ki so ga nad njim izvajali njegovi stari sošolci. Toda ali je vse v resnici tako kot se zdi? Johnov brat Lennart ni prepričan v to in se odloči, da bo pravega morilca poiskal na lastno pest. Hkrati pa tudi Johnov sin Justus varuje skrivnosti svojega očeta. Morda bi lahko celo rešil očetovo življenje, če bi jih delil s svojo materjo ali policijo.



Komentarji
komentiraj >>