Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
ii.˙ nočnja: Nočnja´o ruskem [kubo~ ter ego~]futurizmu, konstruktivizmu ter absurdizmu (9833 bralcev)
Petek, 27. 2. 2009
Nočnje



V tokratni nočnji,˙se posvečamo Rusom, ruskijim kubo- ˛&˘ ego-futuristom, v manjši meri pa tudi absurdistom te°r konstrukt¨ivisto¨m.

(Grafikar naslovke: El Lissitzky)

S¸klikom na smero>kaz lahko pri§luhneš. <<

ПОБЕДА НАД СОЛНЦЕМ, ПОБЕДА НАД СОЛНЦЕМ!

ZMAGA NAD SONCEM, ZMAGA NAD SONCEM!

ПОБЕДА НАД СОЛНЦЕМ, ПОБЕДА НАД СОЛНЦЕМ!



Nočni program se je slišal takole (približno polurni kosi programa):

1. izrez:

2. izrez:

3. izrez:

4. izrez:

5. izrez:

6. izrez:

7. izrez:

8. izrez:

9. izrez:

 

 


ПОЩЕЧИНА ОБЩЕСТВЕННОМУ ВКУСУ (KLOFUTA JAVNEMU OKUSU)


Читающим наше Hовое Первое Hеожиданное.
Только мы - лицо нашего Времени. Рог времени трубит нами в словесном искусстве.
Прошлое тесно. Академия и Пушкин - непонятнее гиероглифов. Бросить Пушкина, Достоевского, Толстого и проч., и проч., с парохода современности.
Кто не забудет своей п е р в о й любви, не узнает последней. Кто же, доверчивый, обратит последнюю Любовь к парфюмерному блуду Бальмонта? В ней ли отражения мужественной души сегодняшнего дня? Кто же, трусливый, устрашится стащить бумажные латы с черного фрака воина Брюсова?
Или на них зори неведомых красот?
Вымойте ваши руки, прикасавшиеся к грязной слизи книг, написанными этими бесчисленными Леонидами Андреевыми.
Всем этим Максимам Горьким, Куприным, Блокам, Сологубам, Аверченко, Черным, Кузминым, Буниным и проч., и проч. - нужна лишь дача на реке. Такую награду дает судьба портным.
С высоты небоскребов мы взираем на их ничтожество!..
Мы п р и к а з ы в а е м чтить п р а в а поэтов :
1. Hа увеличение словаря поэта в е г о о б ъ е м е произвольными и производными словами (Слово - новшество).
2. Hепреодолимую ненависть к существовавшему до них языку.
3. С ужасом отстранять от гордого чела своего, из банных веников сделанный, Венок грошовой славы.
4. Стоять на глыбе слова «мы» среди моря свиста и негодования.
И если п о к а еще и в наших строках остались грязные клейма Ваших «здравого смысла» и «хорошего вкуса», то все же на них уже трепещут впервые Зарницы Hовой Грядущей Красоты Самоценного (самовитого) Слова.

Москва. 1912 г. декабрь.
Д. Бурлюк, Александр Крученых, В. Маяковский, Виктор Хлебников.



Poročila, sobota, 27. februarja 1909

01.00

Napetosti med Avstro-ogrsko in Srbijo se kopičijo, obe z velikimi izdatki vzdržujeta vojski na bregovih Donave, do neposrednega spopada manjka le malo. Medtem ko v Berlinu, Londonu, Parizu ter St. Peterburgu obsojajo ravnanje Dunaja, iz Beograda sporočajo, da ne pristajajo na arbitražo in vztrajajo pri zahtevah – samovlada Novemu Pazarju in Bosni in Hercegovini. Dunaj se ne bo zlahka odpovedal Bosni in Hercegovini, sploh po včerajšnjem dogovoru z Istanbulom in dvajset milijonski poravnavi za pridružitev dežele. Avstro-ogrska oblast pa izgublja vpliv tudi v domačih logih. V vse več ljudeh in narodih Avstro-ogrske se prebuja slovanski duh. Ob upravičenih zahtevah južnih Slovanov in arogantnim odnosom Dunaja, tudi vedno manj tukaj živečih še verjame v ustanovitev tripartitne kraljevine – kraljevine Nemcev, Madžarov in Slovanov in se vedno bolj strastno nagiba k pan-slavizmu.

Mednarodna komisija o opiju, ki je ta teden potekala v Šanghaju na Kitajskem je zaključena. Čeprav komisija nima pomembnejšega statusa v luči mednarodnih zavez, kot so si prizadevale Združene države Amerike, se je večino sodelujočih držav, prav tako kraljevina Avstro-ogrska, strinjalo o zaključni izjavi. Ta se glasi: »uporaba opija v vse namene razen zdravstvenih se prepove oziroma strogo uravnava s strani sodelujočih držav«.

Preminil je Emmanuel Poire, bolj znan kot Caran d'Ache, v Rusiji rojen in Franciji delujoč satirik in karikaturist. Najbolj je zaslovel s hudomušnimi in bistrimi političnimi karikaturami, risano uprizoritvijo Drejfusove afere, nasploh pa zaradi izrednega daru stvarnega prikazovanja zgodb v risani obliki z malo besedami.

02.00

Povezovanje sorodnih narodov poteka tudi v oddaljenem Karibskem morju. Vse močnejši so napori in želje po združitvi Porto Rica, Kube, Santo Dominga in Haitija pod okrilje konfederacije, ki bi nosila ime »Zahodno Indijska republika«. Ker so napori brez žegnja Združenih držav Amerike jalovi, so tem obljubili vojaška oporišča in moč intervencije v primeru revolucije ali ukinitve svobodnega trga.

Nekaj napetosti je nastopilo med carsko Rusijo in Združenimi državami Amerike po aretaciji njenega državljana v Moskvi. Policijska preiskava je ugotovila, da mož v resnici ni Američan temveč Rus, revolucionar, ki je bil deportiran v Sibirijo a mu je uspelo pobegniti. Sedaj vlada večja nejevolja na Peterburškem dvoru, saj primer kaže na obstoj ameriške organizacije, ki ruske revolucionarje preskrbuje s potnimi listinami.

Po parkih v Londonu se ob koncih tedna vijejo dolge vrste ljudi, ki se kot začarani prepuščajo najnovejši obliki gibanja in telesne vaje – kotalkanju. Prav s kotalkanjem pa je v Londonu zavel nov veter, več demokracije. Prav neverjetno je namreč videti še pred kratkim nezaslišano – modra kri, skupaj s plebejci, ujeta v istem prostoru, pri istem delu

03.00

Moskovskemu časniku »Žign« je sodišče naložilo višjo denarno globo, ker je pred nedavnim objavil sporno delo grofa Leva Tolstoja. Tolstoj je v članku, naslovljenim »Nič zla brez dobrote«, dokazoval neumestnost smrtne kazni.

V Švici so aretirali ducat pripadnikov mednarodne naveze tatov, ki so delovali po celini. Nazadnje so oropali večji banki v Pragi in Torinu. Člani tolpe so imeli višje cilje. Kot trdijo so anarhisti, in denar, pridobljen od pokvarjenih kapitalistov naj bi bil porabljen za vzpostavitev anarhizma širom Evrope.

Ni znano kaj točno se dogaja v srednji Ameriki, nasprotujoče si informacije pa vseeno kažejo na povečano vojaško aktivnost znotraj Nikaragve, mir pa naj bi bil ogrožen še v Hondurasu in Salvadorju. Združene države Amerike so na območje poslale vojaške ladje, ki naj bi natančneje proučile dogajanje na območju in s svojo prisotnostjo preprečile odprt vojaški spopad.

 

Z NOČNIMI POROČILI se je pretepal Matej Janković.


1. RUSKI AVANTGARDIZEM

Če smo si zadali za nalogo predstaviti ruski futurizem in bi ga imenovali kot edinega predstavnika ruske historične avantgarde, bi bilo to omejevanje zavesti o celoti in kompleksnosti samega pojava. Poleg futurizma moramo omeniti vsaj še konstruktivizem in absurdizem.

Konec devetnajstega in začetek dvajsetega stoletja, ki se v zavesti ruskega človeka pojmuje kot srebrni vek ruske kulture je zaznamoval simbolizem. Ta je pustil pečat v mnogih poznejših ustvarjalcih in gibanjih, kot je na primer akmeizem, sodobnik ruskega futurizma.
Mnogi futuristi so z vodo zalivali svoje talente prav v smereh, ki so jih kasneje zavrnili.

Že sama kal futurizma se v Rusiji razraste v mnogotere skupine, gibanja, hotenja in ideje. Skupine so se pojavile hitro in večina izmed njih je prav tako hitro tudi poniknila. Kasneje pa so akterji le-teh formirali nove skupine, ki so se miselno oplajale iz prej razpadlih gibanj.

 

2.

Pa si za nadaljevanje privoščimo nekoliko panoramski pogled na široko socvetje in kompleksen pušeljc do oktobrske revolucije še nezoranega polja futurizma. David Burljuk je bilo tisto ime, ki je prineslo v Rusijo sveže ideje o literarnem dogajanju v Evropi. Iz osnovih temeljev sta nastali dve glavni skupini, to sta egofuturizem in kubofuturizem.


3. EGOFUTURIZEM

Egofuturizem bi najlaže opisali s pojmi dekadenčnega individualizma, mističnega intuitivizma in simbolističnega spiritualizma. Prvič je besedo futurizem uporabil Igor Severnjanin, glavni predstavnik smeri, v podnaslovu svoje zbirke Potoki v lilijah, v letu tisoč devetsto enajstem. V letih od 1913 do 1916 so egofuturisti povečini izdajali svoja dela v reviji Začarani romar. Pesniško združenje EGO, leglo egofuturistične svojati, je bilo ustanovljeno 19. oktobra 1911. Januarja naslednjega leta pa je taista skupina izdala tablo Egopoetične akademije s podnaslovom Vesoljni futurizem. Med člani skupine so Vadim Šeršenovič, Rjurik Ivnjov in Igor Severjanin - če omenimo samo najbolj znane.


4. (Igor Severjanin).

branje pesmi Igorja Severjanina

 

5. ŠE O EGOFUTURIZMU

Manifest egofuturistov je prišel na beli dan leta 1913 pod okriljem skupine Intuitivna zveza.

branje: Listina Intuitivne zveze


6.

Pesniški Mezanin je bila skupina naklonjena egofuturizmu in italijanskemu futurizmu. Njeni člani so bili: Vadim Šeršenovič, Hrisanf - M. Rosijanski in Sergej Tretjakov.

Poleg obeh omenjenih skupin je sočasno v Moskvi delovala tudi skupina Centrifuga, katere člana sta bila Boris Pasternak in Nikolaj Asejev. Izvirala je iz neosimbolistične skupine Lirika. Objavljali so skupaj z egofuturisti.

 

7. KUBOFUTURIZEM

Druga velika skupina, skupina kubofuturistov, je navkljub večji navidezni enotnosti in bolj programsko usklajenemu nastopanju, razpeta med nebroj različnih teženj, ki so povzročile razpad na podskupine, istočasna prepletanja in razhajanja.

Skupina Hylaea [GILEJA] je svoje ime izbrala po geografskem imenu za območje na Krimu, kjer naj bi nekoč v davni preteklosti živeli Skiti. Ti so bili po prepričanju nekaterih davni predniki Rusov, kar postavlja samo ime v polje mitskih razsežnosti. Leta 1913 so se preimenovali v kubofuturiste, pred tem so se imenovali kar gilejci. Velimir Hlebnikov, poleg Majakovskega in Kručoniha najbolj znani član, je predlagal domače poimenovanje futurizma - budetljanstvo, za njegove ustvarjalce pa budetljane, poslovenjeno bodočniki. Vendar so obdržali osnovno ime in pod tem imenom jih poznamo tudi danes.


Gileja se je konec leta 1912 odmevno pojavila v ruskem literarnem prostoru z manifestom Klofuta javnemu okusu.



KLOFUTA JAVNEMU OKUSU

Beročim naše Novo Prvo Nepričakovano.
Samo mi smo obraz našega Časa. Rog časa trobi skozi nas v pisni umetnosti.
Preteklost je tesna. Akademija in Puškin sta manj razumljiva od hieroglifov. Zavreči Puškina, Dostojevskega, Tolstoja itn. itn. s parnika sodobnosti.
Kdor ne pozabi svoje prve ljubezni, ne spozna zadnje. Kdo bo, zaupljiv, oddal svojo zadnjo Ljubezen naparfumiranemu prešuštvu Balmonta? So mar v njej odbliski smele duše današnjega dne? Kdo se bo, strahopeten, zbal zvleči papirnati oklep s črnega fraka vojščaka Brjusova?
Ali so na njih videnja neslutenih lepot?
Umijte svoje roke, ki so se dotaknile umazane sluzi knjig, ki so jih napisali ti nešteti Leonidi Andrejevni.
Vsem tem Maksimom Gorkim, Kuprinom, Blokom, Sologubom, Averčenkom, Černom, Kuzminom, Buninom, itn., itn. je treba samo ene dače ob reki. Tako nagrado daje usoda krojačem.
Z višine nebotičnikov zremo na njihovo ničevost!..
U k a z u j e m o spoštovati p r a v i c e poetov:
1. do povečanja slovarja poeta v n j e g o v e m o b s e g u z izpeljanimi in proizvedenimi besedami (Beseda - novota).
2. nepremagljivo sovraštvo do jezika, ki je obstajal pred njimi
3. z gnusom odmikati od ponosnega svojega čela iz savnarskih vejic spleten Venec
pogrošne slave.
4. stati na balvanu besede Mi, sredi morja žvižga in negodovanja.
In četudi so š e v naših vrsticah ostali umazani pečati Vašega »zdravega smisla«
in »dobrega okusa«, pa že na njih trepetajo prvič Siji Nove Prihajajoče Lepote Samocenjene (samobitne) Besede.

Moskva, december 1912. leta
D. Burljuk, Aleksandr Kručonih, V. Majakovski, Viktor Hlebnikov, prevedel iz ruščine: Matej Meterc.



Že prej omenjeni David Burljuk in njegova brata Nikolaj in Vladimir so poleg Benedikta Livšica začetniki skupine.

branje poezije DAVIDA BURLJUKA

Poleg njih so v skupnih almanahih sodelovali tudi Aleksej Kručonih, Vladimir Majakovski in Velimir Hlebnikov, Jelena Guro ter Mihail Larionov.

 

[BRANJE PESMI MAJAKOVSKEGA, GUROJEVE in KRUČONIHA]

Elena Guro - Mesto

Vonja po krvi in sramoti s klavnice
pes brezrepni je stisnil osmešen zadek ob drog
pravilne in umirjene so kaznilnice
v čipkast dim zavite so damske čepice z okrasom rož

Pogledi s krastami, pogledi brezupa
rotijo kamne rotijo rablja
gneča, tramvaji, avtomobili -
objokane oči prav to zaslanja.

Mimo grejo, mimo grejo sivonaključni
brez da bi zamenjala se kdaj pogleda lepenka
in reklo je grozno, reklo je v polni tajnosti:
»Blizu je, ko uro in sramoto nekomu odklenka.«

Lepota, lepota večno trepetaje
se snuje z ljubeznijo in snuje iz sanj.
ob dihu vsakem nam daje
podobo ozmerjanih višav.

Vsakega pesnika tako pričakajte z zasmehovanjem
Usekajte po njem z bičem!
Da bi sprejel svojo pesem kot žrtvovanje
in po carstvu vašem šel z okrvavljenim bi obličjem.

Da bi ob uri, ko pred bevskajočo ulico
z njegovih lic krvi brizg plane,
spoznal, da v svet mesarjev in avtomatov
je prišel, da ljubezen razodane.

Da bi ljubezen svojo, ljubezen večno,
ponujal kot vlačuga v posmehu in pljunkih.
Vsenaokrog pa bi se režali, režali v omami
v upravičenost uboja zaviti čistuni.

Da bi ob njegovem bridkem koncu čisto pravem
(padajoč pijano na kamenje vsem bi prožil smeh)
ta praznota iz lepenke pod modnim pokrivalom,
ne da veke bi trenile, se odrazila v očeh.

Marec 1910

(iz velikoruskega jezika prevedel: Matej Meterc)

Leta 1914 se je v okviru skupine Hylaea zasnovala enotna futuristična skupina, v kateri so sodelovali ego in kubo futuristi, na začetku z izjemo Pesniškega mezanina. Manifestacija enotnosti je bila »Prva revija ruskih futuristov«, ki pa se je končala 1916 z almanahom Štiri ptice, po katerem lahko govorimo zgolj o individualnem ustvarjanju posamičnih kubofuturistov Hlebnikova, Kamenskega, Burljuka, Majakovskega in Kručoniha.


8. (POSAMEZNI PESNIKI)

VLADIMIR VLADIMIROVIČ MAJAKOVSKI

Vladimir Vladimirovič Majakovski se je rodil 19. julija 1893 leta v Gruziji. Po smrti očeta 1906 se je družina Majakovskega preselila v Moskvo. Leta 1908 je vstopil v rusko socialdemokratsko delavsko stranko in zaradi politične dejavnosti so ga oblasti trikrat aretirale. V zaporu je 1909. začel pisati poezijo in enajstega leta se je vpisal na Akademijo slikarstva, kiparstva in arhitekture. Tam se je srečal z Davidom Burljukom in se začel družiti s kubo-futuristi. Do prve objave pesmi Noč je prišlo leta 12 v zborniku Klofuta javnemu okusu. Od leta 13 naprej se je posvečal tudi dramaturgiji in napisal tragedijo Vladimir Majakovski, kjer je tudi igral v glavni vlogi, očitno znamenje pesnikove samozavesti in prepričanja. Leta 15 je spoznal Lili in Osipa Brika in to je močno vplivalo na njegovo življenje. Po oktobrski revoluciji je vodil različne in precej politično profilirane umetniške skupine. Skupine so bile KOMFUTI, LEF, MAF in REF. Te skupine so predstavljale ti. pozni futurizem, kjer so se izrazito povezovale s politiko.

Futuristi so se v tem času trudili postati množični in edini reprezentanti umetnosti v novi sovjetski družbi. Že leta 1917 Osip Brik in Majakovski zaženeta tiskanje Futurističnega časopisa in januarja 1919 osnujeta skupino KOMFUTI, skrajšano za komunisti-futuristi, vendar ta po enem mesecu razpade. Moskovski futuristi v 21. letu ustanovijo skupino MAF, ki pa se kasneje transformira v LEF, LEVA FRONTA. Majakovski je tu glavni urednik njihove revije, Brik pa teoretik in organizator leve umetnosti. Skupina zaživi in pridružijo se ji in preostali formalisti, produktivisti, konstruktivisti, izmed katerih omenimo samo Rodčenka. Po živih letih delovanja in povezovanja z literarnim centrom konstruktivistov in moskovsko zvezo proletarskih pisateljev je bila skupina razpuščena in v letu 1927 nastane skupina NOVI LEF, katere vodja je spet Majakovski, ki pa po osmi številki odide in s tem povzroči hiter zaton revije. Zadnji vzdih na smrt obsojenega je skupina REF, po domače revolucionarna fronta umetnosti, ki pa obstaja zgolj na papirju. V letu njegove smrti se Majakovski včlani v rusko zvezo proletarskih pisateljev, kar pomeni kar smrt futurizma.

Majakovski je iz očitnega političnega prepričanja pisal vse bolj politično angažirane pesmi in npr. v poemi 150.000, ki je lep primer tega, razdelal idejo svetovne revolucije. Po letu 1927 je začel potovati z željo obkroženja zemlje. To mu ni uspelo, vendar je poleg večine evropskih držav, obiskal Mehiko, Kubo in ZDA.

Pogosto zasledimo tudi razne teorije zarote, ko gre za smrt tega ali onega futurista. Denimo Majakovskega, ki se je leta 1930 s pištolo ustrelil v srce. Kljub temu, da je zapustil za sabo sporočilo, da ni treba nikogar kriviti za njegovo smrt, se nekateri ljudje nagibajo k možnosti umora iz političnih vzgibov. Vendar pa je kaj takega zdaj izredno težko dokazati. In dozdeva se, da bi tako eno kot drugo - torej vzeti si življenje in možnost, da ti k temu še kdo pripomore pravzaprav govorilo o nekem skupnem dejstvu. O dejstvu, da biti futurist, bodočnik ali na kakšen drug način avantgardist v Rusiji in kasneje Sovjetski zvezi ni bilo tako preprosto in lagodno.

Majakovski je bil seveda dolga leta čislan, opevan in oznanjan kot eden največjih propagatorjev komunistične misli in proletarskega boja preko literature. Vsa njegova individualnost se je v neštetih literarnih zgodovinah ali zamolčevala ali pa ulivala v stroge kalupe primernega in zveličavnega propagandizma. V pregledih in spremnih besedah
se je omenjalo njegovo bičanje birokracije, ki je pod boljševiki vzbrstela kot alge v kakšnem jezeru s slabim pretokom. Vendar so, po edini možni maniri, tako ruski kot jugoslovanski tendenčni pisci vselej, ko je naneslo na omenjeno kritiko v delih Majakovskega, vestno priprli oko in v imenu večnega napredka zatrjevali, da je socialistična družba že prebrodila težave začetnika in se moč birokracije zmanjšuje. To seveda ni ustrezalo dejanskemu stanju.

Tako se je iz generacije v generacijo umetniških ustvarjalcev tudi v Rusiji odlagalo dragoceno spoznanje, da je, če se izrazimo v stilu sedemdesetih let: novo vrijeme staro sranje, novo vrijeme, isto sranje.

Skozi monokel takratne družbe bi bržčas lahko za škandalozen označili tudi kakšen ljubezenski trikotnik, ki se je po stari dobri simbolistični navadi spletel med dvema moškima in usodno žensko. Tako je najbolj znan trikotnik ruskega avantgardizma sestavljen iz Majakovskega, Lili Brik in Osipa Brika, znanega ruskega formalista. Lili Brik je bila ženska mnogih moških, čeprav je bila poročena z Osipom. Majakovski pa je bil njen ljubimec in med njima se je razvila živahna korespondenca.

 

[BRANJE PISEM LILI BRIK IN MAJAKOVSKEGA]

Aleksej Kručonih

Aleksej Jelisejevič Kručonih, rojen 21. februarja 1886 v Rusiji, je bil najprvo novinar in je postal eden izmed prvih ruskih futuristov in njegovih teoretikov. Nekajkrat je nastopal tudi kot soavtor z Velimirjem Hlebnikovom, npr. pri librettu futuristične opere z naslovom Zmaga nad soncem. Opera je bila kolektivno delo, kot nemalo futurističnih proizvodov. Za njo je glasbo napisal Mihail Matjušin, scenografijo je izdelal znani futuristični slikar El Lisicki, kostume pa Kazimir Maljevič. V času prve svetovne vojne je Kručonih živel v Gruziji, kjer je z Zdanevičem in Terentjevem osnoval futuristično skupino 41 stopinj. V Moskvo se je vrnil leta 1920 in tjakaj prenesel delovanje skupine. Nagibal se je k novonastalemu LEFu in služil denar z delom v antikvariatu. Po smrti Majakovskega in ustrelitvi Terentejeva je zapustil polje literature in se ukvarjal samo še s prodajo redkih knjig. V petdesetih letih se je vrnil na literarno sceno in podprl poete pomembne Lianozovske šole. Ravno bi še lahko ujel festival Woodstock, pa je žal v juniju 1968 umrl.

 

Velimir Hlebnikov, vladar zemeljske krogle

Tretji pomemben pisec, Viktor Hlebnikov, je bil rojen 1885, umrl pa že leta 22. zaradi tifusa. Tudi on je bil eden izmed prvih ruskih futuristov, zelo pomembna je predvsem njegova vloga pri reformiranju poetičnega jezika. Bil je eksperimentator, sploh na področju besedotvorja. Prve literarne poizkuse je poslal že leta 1904 Maksimu Gorkemu, vendar neuspešno. Potem se je nekaj časa preizkušal v vrstah simbolistov, kar pa je kmalu opustil. Ukvarjal se je z ornitologijo, veliko potoval in se učil japonskega jezika. Njegovo že futuristično ustvarjanje je presekala vojna, ki se jo je udeležil kot čisto navadni vojak in o kateri pravi da ga je utesnjevala in uničevala osnovne človeške vrednote v njem.

Velimir Hlebnikov se je predstavljal kot vladar zemeljske krogle. Uradno, čeprav dokaj parodično, sta Hlebnikova pred občinstvom imenovala za predsednika zemeljske krogle Jesenin in Mariengof. Zanimivo je pričevanje o tem, da se ob tem kvazislavnostnem obredu Jesenin ni mogel zadržati in se je smejal, medtem ko je Hlebnikov ostajal vseskozi resen.

Velimir Khlebnikov - Laughter


O, laugh, laughers!

O, laugh out, laughers!

You who laugh with laughs,

you who laugh it up laughishly

O, laugh out laugheringly

O, belaughable laughterhood

- the laughter of laughering laughers!

O, unlaugh it outlaughingly,

belaughering laughists!

Laughily, laughily,

Uplaugh, enlaugh, laughlings, laughlings

Laughlets, laughlets.

O, laugh, laughers!

O, laugh out, laughers!

 

Če rečemo, da je bil Hlebnikov človek neverjetnih idej, zamisli in tudi čisto trenutnih sprebistrkov, ne bomo zgrešili. Včasih je v svojih izjavah naravnost poučeval in narekoval kaj je treba storiti človeštvu. Nekaj takšnih predlogov najdemo v predgovoru k zbranemu delu Velimirja Hlebnikova.

Tako je na primer hotel osnovati mehanizem za napovedovanje zgodovinskih dogodkov, k kateremu je pristopil skrajno znanstveno, vendar tudi poetično, saj je to dvoje vedno mešal med sabo. Bojda je napovedal potop ladje Lusitanie in že leta dvanajst govoril o revoluciji, ki naj bi do temeljev pretresla Rusijo.

Veliko je razmišljal o novih medijih; o prenosu slike na daljavo in radiu in jim pripisoval precejšen pomen. Govoril je o prenosu razstav iz kraja v kraj.

Velikokrat je Hlebnikov izrazil tudi kakšno šokantno, do presenetljive mere anarhično pobudo. Ozemeljske spore po svetu bi tako denimo rešil s pravilom, po katerem se tisti, ki se za neko ozemlje poteguje, lahko potegoval izključno za teritorij, večji od površine planeta. Vse vojne bi premaknil na Islandijo in jih drugje prepovedal. Poleg tega je svetoval, da bi morali opice prišteti med ljudi in jim tudi podeliti nekaj državljanskih pravic. V končni fazi pa priporoča predajo celotne zemeljske oblasti zvezdni oblasti.

Hlebnikov je z rusko rdečo armado potoval v takratno Perzijo, današnji Iran, saj so boljševiki tam hoteli zanetiti iskre socialistične revolucije. Ni čisto jasno, kaj je tam Hlebnikov delal, razen tega, da se je najbrž vrnil obogaten za še kakšno zanimivo izkušnjo. Pravijo, da so ga Perzijcem člani odprave predstavili kot derviša in so jim ti verjeli, predvsem zaradi čisto vizualnega vtisa razcapanega, shujšanega in poraščenega poeta.

Izzivanje, ekscesnost in pretiravanje so futurizmu pisane na kožo.

Torej začnimo pri koži! David Burljuk se je risal po obrazu - temu bi lahko rekli nekakšen body painting. Po licih si je risal vijuge, razne znake in stilizirane podobe, ob tem je bil oblečen v srajce, sestavljene iz dveh različnih polovic, leve in desne, obenem pa nosil še elegantni cilinder. Gizdavo, kot bi to lahko v tem času storil le še kakšen dekadent.


Futuristi so sloveli v svojem času, malo zaradi resničnih dogodkov, malo pa seveda zaradi bombastičnosti tiska, za razgrajače. Nekaj zaslug za ta sloves moramo brez dlake na jeziku in uglajenega prtička na krožniku servirati tudi v eter.

Stremljenja ene smeri ali skupine so često šla v nos kakšni drugi skupini ali nejevoljnim posameznikom. Svoje nestrinjanje, včasih pa že kar nečimrno neomajno prepričanost v svoj prav so futuristi ponazarjali na razne načine.

Nezadovoljstvo nad gledalci in predstavami sta na primer Majakovski in Hlebnikov izrazila tako, da sta šokantno vpadla na drugo prireditev Bubjevój baleta in s tem napeljala tudi vodo na mlin svoje publicitete. Že vnaprej sta bila domenjena, da bo Hlebnikov začel pošastno in na ves glas zehati. Potem je s svojim izredno globokim glasom zadonel po dvorani Majakovski, s čimer sta pokazala njuno nestrinjanje. Slednji se je baje hvalil, da z močjo svojega glasu zlahka zabije žebelj v steno.

Slikarski genij - lučist - Mihail Larionov je bil na primer znan pretepač in je bil zaradi tega večkrat pridržan v zaporu.

Tudi prej omenjeni ljubezenski trikotnik med Osipom Brikom, njegovo ženo Lili in Vladimirjem Majakovskim je zagotovo primer iz življenja ruskih futuristov, ki dokazuje, da so družbene norme dojemali po svoje.

Avantgardisti, sploh pa njihova politična, nazorska in agitacijska ost, so bili ves čas pod drobnogledom režimske optike, pa naj je šlo za carizem ali stalinizem. Zadnji je prav do skrajnosti zaostril kriterije všečnosti, zakoličil ozke potke po mentalnem zemljevidu, kamor so se umetniki lahko podajali in zvabljali tja tudi množice. Obračunaval je prav tako s futurizmom, kakor z njegovimi sopotniki akmeisti in postsimbolisti, ki ne sodijo v okvir avantgarde.

(Moralka o Majakovskem, str: 127-128 v: V. O. Pecov - Mojstri in vzorniki; Majakovski, Slovenski knjižni zavod Ljubljana, 1949.)


9. SLIKARJI PESNIKI

Kubofuturizem se je navezoval na slikarstvo že od samih začetkov. Pravzaprav je bilo v njihovih vrstah kar precej likovnih ustvarjalcev. Med člani tako srečamo slikarje, ki so pesnili in pesnike-risarje.

Da kubofuturizem ni bila samo literarna smer, kaže udeleženost slikarja Mihaila Larionova, izumitelja lučizma, nekakšnega razvoja kubizma na ruskem področju. Imenovana je po ruski besedi za žarek, katerega je Larionov uporabljal kot osnovni element svojega slikarstva. Poleg njega so s pesniki sodelovali tudi Kazimir Maljevič, Olga Rozanova, Ivan Puni in Pavel Filonov.

Jelena Guro je bila v prvi vrsti slikarka, poleg tega pa tudi pesnica. Izdala je dve zbirki, z naslovoma Lajna in Nebeški velblodki. S poezijo se približuje infantilističnemu slogu in tudi v naslednji pesmi z naslovom BESEDE LJUBEZNI IN TOPLINE nam slika otroški govor s pomočjo številnih pomanjševalnic.

branje poezije: ELENA GURO - Besede ljubezni in topline

Svoja izdajanja del so mnogi pesniki opremili z risbami kot sta to počela Hlebnikov in Kručonih. Nekateri izmed njih so tudi ročno pisali pesmi, jih opremljali z lastnoročno narisanimi slikami. Kot take so jih razširjali, da bi ne zgubile svojega vidno-estetskega učinka. Že z variiranjem tipografije so nakazovali osamosvajanje besed in zvokov.

 

10. ESTETSKO PROGRAMSKA NAČELA

Obstajajo tri osnovna načela, spremljajoča futurizem v zgodnjem obdobju od leta 1910 do oktobrske revolucije. Urbanizem kot dojemanje modernega sveta in tehnike je značilen tudi za izvorni italijanski futurizem, kateremu ruska različica dolguje mnogo idej. K temu pa je dodala primitivizem, ki se občasno meša z infantilizmom. Čeravno izgleda zapis obeh pojmov, torej urbanizma in primitivizma, izključujoč, je dejstvo, da ju veže nasprotovanje tradicionalizmu. Marinettijev prihod v Rusijo leta 14 in imenovanje ruskih bodočnikov za psevdofuturiste je bila samo še zaušnica zapletenemu in razdvojenemu odnosu med primitivisti in urbanisti znotraj ruske futuristične srenje.

Delo z jezikovnim gradivom in gradivo samo, to je jezik, sta jim narekovala še dodatno razdelitev na ti. nacionalne in kozmpolitske kroge. To prvo seveda ne pomeni ekscesnega nacionalizma po principu italijanskega futurizma, temveč gradnja pesniškega ustvarjanja iz zidakov ruskega jezika in zgodovine. Tu se pokaže paradoksalnost v kateri so se znašli. Na eni strani so namreč razglašali prekinitev z zgodovino in tradicijo, na drugi strani pa brez teh kategorij niso mogli, saj sta se Hlebnikov in Livšic vračala daleč nazaj in grebla po slovanskih mitologijih in korenih besed. Drugi pa so vseeno bolj ali manj prisegali na kozmopolitanski urbanizem in tudi z njim v skladu delovali.

Te razmejitve ne gre enačiti z delitvijo na bolj kolektivne kubofuturiste in bolj individualistične egofuturiste. Mnogo egofuturistov je bilo namreč pripadnikov kozmpolitanske struje.

 

11.ZAUMNI JEZIK

Sama beseda zaumni jezik, prvotno zgolj zaum, je zrastla v alkimistični kuhinji Alekseja Kručoniha.


DEKLARACIJA ZAUMNEGA JEZIKA

Zaumni jezik je za svoje namene dobrohotno zlorabil tudi Hlebnikov. Ruski formalist Jurij Tinjanov je opozarjal, da se oznaka zaum v zvezi z ruskimi futuristi in še posebej pri Hlebnikovu uporablja v poenostavljenem - srednješolskem - razumevanju pojma. Kar naenkrat to pomeni brezmisel in besedno čaranje ljudi, ki niso sposobni izražanja z običajnim jezikom. To seveda ni res. Pri Hlebnikovu gre za iskanje prvobitnega smisla, ki se izraža v natančno določenih zvokih. V banalnem jeziku se po njegovi predstavi ta izjemen idejni potencial zastira ali celo povsem izgublja. Zaum biva že v zdajšnjem jeziku, le da je skrit in še neobvladan kot divja zver. Gnala ga je želja po tem, da bi z nadgradnjo in uporabo raztresenih delčkov zauma v današnjem jeziku zgradil idealen zaumni jezik, poimenovan zvezdni jezik. Ta jezik bi postal univerzalni jezik človeštva. Za razliko od njega pa je, kot je razvidno iz njegovega manifesta, Kručonih časti besedo osvobojeno smisla in v središče svoje poetike postavi zven besede. Očitno je, da sta oba pesnika zaumni jezik pojmovala drugače. Če do obeh pristopimo na različen način, vendar utemeljen, kot smo to storili, ne obstaja nevarnost, da bi ju degradirali na raven navadnih grafomanov. Ali na navadne čudake, kot vse prepogosto to dela šolska praksa.


12. Uvod v dodatek konstruktivizma in absurdizma

Odločili smo se, da po futurizmu predstavimo še močna dva umetniška tokova ruske historične avantgarde. Njima se bomo posvetili manj kot futurizmu, vsekakor pa bomo predstavili neke glavne obrise obeh pojavov in temu dodali tudi nekaj svežih prevodov. Najprej je na vrsti konstruktivizem, sledil pa mu bo absurdizem.

 

13. Konstruktivizem

Konstruktivizem je svoj umetniški zagon napajal v likovni umetnosti obdobja prve svetovne vojne. Samo ime ne zveni prav nič skrivnostno - takoj nas opomni na sestavljanje oziroma gradnjo.

Začetki so v ustvarjanjih Vladimirja Tatlina leta 1913, ki rezultirajo v Spomeniku III. Internacionali, katere načrt je bil narejen v letih 1919 in 1920.

Prva trdna organizacijska tvorba je nosila ime OBMOH, ki je kratica za Abjedinénje Maladíh hudôžnikov, torej Združenje mladih umetnikov.

V tej tvorbi so sodelovali tako teoretiki kot umetniki, ki so se družili ob reviji Sovjetska arhitektura. Konstruktivizem je vplival oziroma se je manifestiral v vseh sferah umetnosti. V filmski umetnosti so s konstruktivizmom simpatizirali režiserji Ejzenštajn, Vertov in Kulešov, pri gledališču pa Mejerhold.

V letu 1922 v Berlinu Ilja Erenburg in El Lisicki začneta izdajati revijo s trojezičnim naslovom VEŠ - GEGENSTAND - OBJET, s katerim želijo, tako kot svetovna revolucija, delovati in biti slišani po celem svetu. Istega leta Ilja Erenburg napiše programsko knjigo z naslovom In vendar se vrti, v kateri opredeli umetnost kot organiziranje življenja in družbe, v nasprotju s pojmovanjem umetnosti kot okrasa oz. prenašalca estetskega užitka.

Konstruktivisti želijo obnoviti verz in zaradi tega izumijo nov verz z imenom TAKTOVIK, ki dopušča neboleče vpeljevanje proznih besedil v poezijo. Konstruktivistično literarno ustvarjanje je smatrano kot lirizirana prozain kot prozizirana lirika. Njihovi teksti so nekakšna mešanice proze in poezije, ki redno prehajajo iz enega področja v drugega, če seveda ne govorimo o drugi možnosti konstruktivistične poezije, montaži, ki zaznamujejo tudi našega Kosovela.

 

14. Absurdizem

Ime absurdizem izhaja iz latinskega izraza absurdus, torej nesmiseln. Absurdisti so v letu 1927 v Leningradu ustanovili skupino Oberiu in leto kasneje izdali tudi manifest. Njihova poetika je pomenila iskanje novega, organskega občutja sveta in se je osredotočala na konkreten predmet, ki pa mora biti očiščen literarne in vsakdanje lupine.
Glavni prijem, ki se ga poslužujejo absurdisti, je PARODIJA, saj z njo najlaže govorijo o svetu. Njihov svet je svet ironije, groteske, črnega humorja in avtoparodije, ki ga kasneje združujejo tudi z otroško literaturo. Med absurdisti omenimo pisce: Danil Harms, Aleksander Vvedenski, Igor Bahterov, Nikolaj Zabolocki, Konstantin Vaginov in še simpatizerje in slikarske pomagače Malevič, Filonov in Sokolov. Temeljni zakon sveta absurdnosti je samovoljno naključje in svet je kaos, mešanica bolnega in zdravega, sanj in budnosti ter trivialnosti in magije. V teh segmentih se že približujejo kasnejši avantgardi, katere ime je nadrealizem.

Preden izvemo še kaj več o enem izmed najvidnejših in najodmevnejših mojstrov absurda, si poslušajmo še eno njegovo stvaritev.

branje poezije: Danil Harms - Svetlo modri zvezek št. 10 (Rdečelasi mož)

Danil Harms je bil eden od glavnih absurdistov zagotovo tudi po svoji pojavnosti. Bil je tisti, ki je poleg Igorja Bahtereva dobro vedel, da javni nastop, soočenje publike z branim in odigranim absurdom doseže pošten odmev v javnosti.
Njegovo ime se je prvič pojavilo v sredini dvajsetih let na straneh zbornikov leningrajske Zveze poetov.

Danil Harms se je rodil leta 1905 leta. Njegov oče je bil Ivan Juvačov in je bil zanimiva pojava. Vključen je bil v militantno gibanje Narodnaja volja, kjer je z ostalimi somišljeniki naklepal umor carja Aleksandra III. Leta 1883 so ga aretirali in kazen je preživljal na otoku Sahalinu, kjer je bil vprežen v težko fizično delo. Čez nekaj časa se je iz potencialnega atentatorja spreminjal v pacifista Tolstojevega tipa.
Leta 1903 se je končno vrnil v Peterburg. Tu je opravljal delo, ki mu je bilo namenjeno že prej - namreč, bil je pridigar. Te stvari so gotovo vplivale na mladega Danila, ki se je rodil komaj nekaj let po povratku svojega očeta iz kazenske kolonije, čeprav ni odrasel v moralista. Kot otrok je bil Danil nadarjen - imel je izreden posluh, dobro je risal in hitro razširjal znanje tujih jezikov.

branje poezije: Danil Harms - Primer Petrova

Romantičnost, privzdignjenost in premišljen način nastopanja so skupaj z ekscentrizmom krojili podobo umetnika Harmsa. Njegova sodobnica, pianistka Judina se je izrazila, da kljub dobremu zaslužku Harmsa on ni delal na naročilo, ampak da bi si utrl umetniško pot, ki si jo je vnaprej skrbno začrtal. Še več - drago je plačeval za svojo povsem lastno umetniško hotenje in zvestobo samemu sebi. S prijatelji umetniki so celo imenovali svoj tip pesnjenja za poezijo razrednega sovražnika. V prozi Harmsa se zdolgočasenost ob kar grotesknih spodrsljajih človekovega uma srečuje z absurdnimi zaključki, smisel vsakodnevne rutine postane vprašljiv. Pisal pa je tudi pesmi za otroke. Poleg poezije in proze se je Harms posvečal tudi absurdni dramatiki. Uprizoritev Harmsove Jelizavete Bam je prišla takoj z manifestom oberiutov. Junakinja Jelizaveta Bam v svojem stanovanju zasliši trkanje po vratih. Zunaj jo dva policista pozivata, da naj odpre vrata in se preda. Najprej okleva, potem, ko ji nasilno grozita pa popusti in ju spusti v stanovanje. Izkaže pa se, da jo bremenita umora enega izmed njiju. Dogajanje se zaplete v močan vrtinec absurda in po koncu drame pusti grenko tesnobo.

branje poezije: Danil Harms - Sonet

Harmsovo črnilo je kasneje dodobra poniknilo v papir. To lahko trdimo za štirideseta in petdeseta leta, kasneje pa so postopoma začeli objavljati njegova dela. Najprej so previdno pristopicljala njegova dela za otročiče, nato pa so iz strani nekaterih revij spregovorili njegovi teksti »za odrasle«. Nova pokolenja, ki so svoja peresa spet ostrila z rezilom avantgardnosti, so željno posegala po njih.

branje poezije: Danil Harms - Starke, ki so se prekucnile

15. KONEC

17. avgusta se prične I. zvezni kongres sovjetskih pisateljev, ki traja do 1. septembra. Dogmatični socialni realizem je priznan za edino veljavno književno ideologijo in stil. Tako je v SZ povezovanje oblasti in avantgarde prekinjeno. Avantgardistični in sploh vsi umetniki, ki ne delujejo pod okriljem SOCREALIZMA, so po tem kongresu preganjani.

 

Besedilo v petnajstih točkah sta vkup nametala: Matej Meterc ter Andrej Tomažin.

 


Nočnjo o avantgardah smo tokrat pripravili: Matej Meterc, Dino Lalić, Željko Mikloš, Andrej Tomažin, Goran Kompoš, Matej Janković, Matej Potočan, Valerija Peternel, Rok Kosec, Robert Mohorič.


Posebej pa se zahvaljujemo dr. Levu Kreftu in dr. Alešu Erjavcu za neizrekljivo.


 



Komentarji
komentiraj >>