Sobota, 28. 2. 2009
MarioB
* Iz Terrafolk, benda, ki je najraje nastopal po majhnih, ponavadi nabito polnih alternativnih klubih, se je kaj kmalu razvila svojevrstna inštitucija, ki je brez težav v navezavi s simfoničnim orkestrom napolnila tudi Križanke. Ta ljubezen do prečkanja in bastardnega mešanja tistega, kar ponavadi razumemo kot dve nasprotujoči si življenjski matrici, ki se med sabo ne marata, saj naj bi bila ena popularna in nizka kultura, druga pa resnobna, namenjena elitnim izbrancem, se je obdržala ves čas zdaj že desetletnega delovanja benda.
Hkrati s tem vztrajnim mešanjem slojev in plasti muzike ter posledično tudi občinstva je bend ohranjal idejo o nenehnem predrugačenju svojega zvočnega poslanstva. Tako je bilo že na prejšnjem studijskem albumu N'Taka najti kar nekaj komadov, ki so zadihali onkraj domiselnega preigravanja ljudskih viž in smelo zakoračili v avtorske vode ter se spogledovali s celo paleto drugih zvrsti od klasike do progresivnega rocka.
Novi album Full Circle – ne le zaradi naslova – spretno povzema novo obdobje benda, ki se je valilo kar nekaj časa, na tem albumu pa dobilo dokončno obliko. Glasba z albuma je nastala za istoimenski zvočno-gledališko-pirotehnični spektakel, ki so si ga omislili umetniki iz združbe The World Famous, ki so k sodelovanju povabili tudi naš bend. Gre za produkcijsko zapleteno predstavo, v kateri imajo zelo pomembno vlogo luči in pirotehnični učinki, tako da so predstavo zaenkrat izvedli le petkrat, pri nas pa je še nismo videli.
Rdeča nit predstave in tudi albuma Full Circle so štirje letni časi in Terrafolkovci so v skladbah dobro zapopadli omenjeno naravno kroženje. Od uvodne minimalistične in mikavne variacije na Bachove Goldbergove variacije se glasba počasi razpleta k malce sanjaškim in melanholičnim pesmim vse tja do udarne, metalske različice proslule popevke You Are My Sunshine, ki jo na vokalih in za bobni krmari Marko Hatlak, sicer izvrsten harmonikar, a tudi stari metalhead.
Klasičnemu kvatetu Terrafolk se je na tem albumu pridružila kopica gostov od brass-sekcije do ženskega zbora; med njimi gre izpostaviti irsko violinistko in pevko Uno Palliser, ki s svojim mehkobnim vokalom ozaljša nekaj pesmi. Pri njeni odlični izvedbi pa morda malce manj prepričljivo delujejo drugi vokalni vložki. Vsekakor pa si obetamo, da se to sodelovanje med Uno in Terrafolkovci ne bo zaključilo, kar da slutiti tudi njen angažma na trenutni slovenski turneji.
Album torej ponuja precejšnjo spremembo ali pa kar premik od doslej znanih prijemov Terrafolk. Čutiti je tudi, da so več pozornosti namenili dodelanim aranžmajem, notranji dinamiki skladb in jasni produkciji, ki umetelno združi že znane kakovosti benda z novimi studijskimi "fintami" – od posnetih šumov do rahle uporabe elektronike. Komadi se prelivajo drug v drugega, kar da občutek sklenjene celote in zaokrožene zvočne zgodbe, ki nas premika po tirnicah življenjskih sprememb. Velikokrat bend ne zveni tako, kot smo ga vajeni in vprašanje je, koliko bo to ustrezalo trdokornim oboževalcem njihove etno-zafrkljivosti.
A tudi to, da so se podali v tako ambiciozen projekt in ga vešče izpeljali, nakazuje, da se Terrafolk ne meni za javno dobro in mnenja drugih, temveč da si upa strumno podati v še ne raziskane avanture, pa četudi bi to pomenilo, da jih bodo nekateri žurerji, ki imajo radi le jasno in glasno zabavno muziko, hitro odpisali. So pa s tem tudi sami sebi zadali zahtevno nalogo, da vzdržujejo visoko glasbeniško in konceptualno raven, ki so jo dosegli z albumom Full Circle.
pripravil Mario Batelič
Komentarji
komentiraj >>