Ponedeljek, 2. 3. 2009
Recky
* Pa ga imamo! Tretji album zasedbe Heartless Bastards, ki se je očitno zelo prikupila glasbenemu uredništvu radia, ki ga poslušate. Ime skupine, ki ga lahko poslovenimo z Brezsrčni pankrti, za nepoznavalsko uho, vsaj po imenu, na prvo žogo daje grob, surov vtis. A le do prvega poslušanja. Zatem se ta začetni vtis hitro razblini in razkrije se glasba, ki ima z brezsrčnostjo malo opraviti. Oziroma nič. Za pankrte pač ne vem.
V teh surovih časih, ko prevladuje primitivizem na vseh ravneh in je zaradi prenasičenost od neštetih informacij že težko ločiti zrnje od plev, zelo redko naletimo na izvajalce s primernim občutkom podajanja iskrenih, pozitivnih, osnovnih človeških emocij skozi glasbo. Heartless Bastardsom oziroma njeni ključni avtorski in izvajalski personi, Eriki Wannerstrom, na plošči The Mountain to brez dvoma uspeva tudi v tretje.
Moč iskrenega čustvenega izražanja lahko delno pripišemo odraščanju pevke Erike in otroštvu z bratom in mamo samohranilko v mestu Dayton, Ohio. Že zgodaj prične s pisanjem pesmi in vztrajno zavrača prepevanje Disneyjevih pesmi, ki jih je tisti čas vsiljevala šola. Svoj nekonformizem potrdi tudi kasneje, ko zapusti katoliško šolo in se posveti izključno glasbi. V ta namen se preseli v Cincinnati, kjer spozna tudi svoje nove pajdaše, s katerimi se zapodi glasbeni karieri naproti.
Heartless Bastards nastanejo leta 2003 kot kvartet. Leto kasneje pride s posredovanjem Patricka Carneyja iz benda The Black Keys do podpisa pogodbe z bluesovsko založbo Fat Possum, ki je kljub temu, da ne gre za tipično blues zasedbo, prepoznala potentnost pankrtov. Takrat se kot glasbena formacija zaokrožijo na trio in kot takšni ostanejo do danes.
Z eno razliko. Erika je s tretjo ploščo prevetrila bend in ostala edina od originalne zasedbe.
Ta podatek na novi plošči The Mountain ne pomaga kaj dosti, saj bend ni drastično spremenjal zvočne podobe. Gre bolj za detalje, ki pa vseeno kažejo dva obraza plošče. Album odpre komad The Mountain, barska inačica drznega roots rocka, ki se ga ne bi na plošči Ragged Glory sramoval niti Neil Young. To je hkrati tudi eden redkih močnejših kitarskih izbruhov na plošči, saj drugače prevladujejo intimne, krhke, umirjene samoizpovedne pesmi počasnega tempa zavite v akustično podobo. Vanje so kot DNK zažrti tradicionalni stili a' la blues, soul, folk, rock, prikriti ščepec countryja in punka. Slednjega predvsem v smislu uporniškega »fuck off« attituda pevke Erike.
Poglavje zase je njen vokal, ki dominira nad zvočno podobo in predstavlja samostojen inštrument, predvsem na račun prepričljivega podajanja osnovnih človeških čustev. V njenem vokalu lahko najdemo iskrenost kakšne Lucinde Williams, sofisticiranost Natalie Merchant, na momente robatost Patty Smith in dramo PJ Harvey.
Ploščo The Mountain, na kateri je zbranih enajst pesmi, so Heartless Bastards posneli s producentom Mickom McChartyjem, zaslužnim za zvok indie ljubljenčkov Spoon, sodeloval pa je tudi z The Features, The Sun, ...And You Will Know us by The Trail Of God in folk pevko Patty Griffin. Plošča potrebuje določeno poslušalčevo pozornost, saj šele takrat zasije v popolni podobi. Zato vam v tem trenutku svetujem, da če ste pred TV-jem in gledate na Dnevniku domače novice iz politike, slednjega popolnoma utišate in nerazumno slabim novicam rečete »fuck off« tudi vi. Raje prisluhnite plošči The Mountain benda Heartless Bastards. In ko bo Dnevnika ter hkrati pričujoče plošče konec, si lahko postavite vprašanje: kateri so res tisti pravi brezsrčni pankrti?
pripravil Igor Pavkovič- Recky
Komentarji
komentiraj >>