Priznani italijanski teater Societas Raffaello Sanzio, ki postopa radikalno samosvoje, na deskah Cankarjevega doma včeraj ni nastopil prvič. V Ljubljani so gostovali že s predstavami Geneza, Julij Cezar in nazadnje, pred dvema letoma, s Hej punca!. Režiser Castellucci z vsakim novim projektom vztrajno išče nove izrazne možnosti, a vseeno bi se lahko poetiki Societa Raffaelo Sanzio pripisalo nekatere izrazite karakteristike, zaradi katerih je tako prepoznavna.
Tudi Pekel, ki si ga lahko ogledate še danes, ima zaradi značilnih postopkov tisti pravi castelluccijevski karakter. Ta, prvi del, pri Dantejevi Božanski komediji navdahnjene trilogije, ni klasična vizija največjega strahu in groze krščanstva, ampak nas odpelje v skrajno estetizirane slike univerzalnih svetov, ki se pomensko večplastno strukturirajo. Gre za Dantejev Inferno zgolj in tudi dobesedno v narekovajih, ki ves čas dogajanja ostajajo realen scenski detajl.
Kot Dante, ki je v temino gozda postavil samega sebe, se tudi Castellucci na začetku pojavi na odru in predstavi s pravim imenom, kar predre meje zgolj fiktivnega. Hkrati gre za konfrontacijo z grozljivostjo in resnično naravo ustroja sveta v vseh dimenzijah, ki je nujno breme za umetnika, ki želi ustvarjati. Groza, s katero se sooči režiser ob vstopu v pekel umetnine gledališke predstave, je radikalna. Nanj spustijo pse, ki ga ob spremljavi glasnega laježa brutalno napadejo.
Tudi sicer je odrski prostor ves čas zapolnjen s figurami, ki jih ponavadi ne srečujemo v režiranem fikcijskem polju, saj naj tja zaradi neusposobljenosti in nemožnosti igranja ne bi sodile. Poleg psov na oder Pekla ponosno zakoraka tudi konj. Večina igralcev je statistov, zbranih v mestu same uprizoritve, v našem primeru torej Ljubljančanov, vključno z otroci in celo dojenčki. Koreografija množice odlično vkomponira vse nastopajoče in jim daje trdno mesto. Tudi ta komponenta očitno briše meje fiktivnega in realnega.
Po uvodnem prizoru se režiserjeva vloga pretopi v kompleksno figuro Andyja Warhola, ki je hkrati tudi Dante in Vergil, diabolična figura umetnika, ki se kot turist s polaroidko plazi po pokrajinah Pekla. Lahko je zgolj še mračnjak v temačnem režiranem svetu, kajti ko so razvozlani in tematizirani obrazci sveta, ta kot čisto doživetje izgine. Z neverjetnim estetskim posluhom je kot kontrast temu na oder inkorporirana steklena kocka polna spontanosti, ki jo premorejo samo otroci. V njej se kot v svojem majhnem svetu meni nič tebi nič igrajo s pisanimi baloni, prav tako, kot bi se doma.
Predstava uhaja naraciji na vseh nivojih. Dogajanje je počasno in tekom posameznih estetsko zaključenih prizorov malodane okameni v brezčasnih in brezosebnih ikonah, ki se z natančno potezo zarisujejo znotraj kubusa odra. Obravnava pisano maso ljudi brez individualnih potez, ki se seseda sama vase in si v kanonskih intervalih odmerjeni prostorski koreografiji izmenično reže vratove. Celotno dogajanje se strne v občutek nadindividualne sakralne vzvišenosti. Srhljivo lepi prizori gorečega klavirja in ljudi, ki z razprtimi rokami padajo v globino, puščajo vtis ritualnega.
To noto močno podčrtuje glasbena oziroma zvočna podoba predstave, avtorsko delo Scotta Gibbonsa. Zvoki, pridobljeni iz človeških kosti, mesa in tekočin in tudi las se mešajo s kriki, glasovi, klavirsko melodijo, judovskim glasbilom šofar in tako dalje. Izjemna jakost v akustični Gallusovi dvorani ustvari močan atmosferski občutek.
Castelluccijevemu Peklu ne moremo očitati gole estetizacije in prazne zagledanosti v formo. Kljub temu da so vsak gib, vsak scenski premik in menjava luči detajlno premišljeni, končni učinek ni pomenska hermetična zaprtost subjektivnega avtorjevega sveta ali pa brezpomenski formalizem.
Ravno s temi dovršenimi, z likovnimi referencami navdahnjenimi podobami režiser iz kaosa modelira skulpturo univerzalnega nagovora, ki pa vedno ostaja odprt za posamezne individualne, a nesubjektivne interpretacije. Gledalec programsko postane središče teatra, saj se šele skozi njegovo interpretacijo lahko strukturira pomen. Šele gledalec lahko uredi razprto kaotično strukturo, brez njega se hermenevtični krog nikoli ne sklene popolnoma.
Da tudi živali in dojenčki lahko dobro igrajo in pridejo v Pekel, se je prepričala Pia Brezavšček.
Komentarji
komentiraj >>