Tokratna posebna številka Časopisa za kritiko znanosti: Indija, dežela protislovnih strasti je zadnja v nizu serijalke, ki poskuša zapolniti pomanjkljivo, pogosto tudi s strani akademskega in raziskovalnega esteblišmenta ignorirano, vedenje o družbenih aspektih držav tako imenovanega tretjega sveta oziroma prezrtega sveta. Začelo se je leta 2001 s tematskim sklopom posvečenim Afriki, leta 2005 je sledila Latinska Amerika, sedaj pa je na vrsti diskusija o Indiji.

Diskusija zato, ker prispevki v zborniku nočejo samo odstirati, objektivno pojasnjevati in s hladno distanco množiti korpus znanja, ampak v skladu z naslovom predvsem odpirajo nova vprašanja. Bralca prisilijo, da preizpraša svoje dosedanje, pogosto samo pod mentorstvom zahodne neoliberalne ideologije konstruirano vedenje o državi, ki pravi, da je to drugo najhitreje rastoče gospodarstvo in četrto največje po kupni moči na svetu. Prav tako pokažejo na arbitrarnost označevalca o največji parlamentarni demokraciji na svetu, ki naj bi služil kot finalni dokaz o končnosti zgodovine.

Obstaja namreč druga, temna stran medalje, ki priča, kako se tretjina prebivalcev iz dneva v dan prebija z manj kot enim dolarjem, kjer je tretjina nepismenih, petina pa brez dostopa do pitne vode. Je tudi država z najvišjim deležem nezadostno nahranjenega prebivalstva, navkljub velikanskemu potencialu za pridelavo hrane. Nadalje, je dežela, ki jo pretresa nasilje verskega fundamentalizma, zatiranje najnižjih družbenih slojev, to je staroselcev – adivasijev in nekdaj nedotakljivih – dalitov. Je okorela patriarhalna družba s sistematiziranim ženskim infanticidom in diskriminacijo v izobraževalnem procesu. In končno, je prostor implementacije najrazličnejših oblik ekonomskega izkoriščanja multinacionalk in posledično degradiranega okolja.

Zbornik, sestavljen kot pisan kolaž tako domačih avtorjev, med katerimi bi izpostavil Marto Gregorčič, kot prevodov indijskih avtorjev najrazličnejših usod, od usmrčenega aktivista iz obdobja kolonializma in umorjenega sindikalista v postkolonialni Indiji do novinarja in radikalnega pedagoga, neprestano izkazuje svojo angažirano pozicijo. Začetno besedilo Zoje Skušek je resda zaradi svoje narave pisem prijateljem, ki jih je pisala iz Indije, humorno ter na več mestih dobrodušno ironično, nadaljevanje pa se bere kot družbeni horor. Gre za neprekinjeno nizanje primerov dominacije in hegemonije v razredni družbi, izraženih v prekernih oblikah zaposlitve, razlaščanju in preseljevanju staroselskih skupnosti, zatiranju poskusov upora in onemogočanju politične participacije. Teoretska perspektiva se večinoma napaja iz marksistične miselne tradicije, zato noče skrivati svojega emancipatornega stremljenja. Najbolj jasno se takšen pristop poleg indijskih avtorjev razkrije prav pri Marti Gregorčič, ki je svoje terensko delo na podcelini označila kot kombinacijo antropološkega raziskovanja, etnografske metode in militantnega raziskovanja. Le-to odpravlja distinkcijo med raziskovalcem in raziskovanim, s čimer, kot pravi, se je lahko spustila v boje proti neoliberalnim projektom tako v Indiji kot v Latinski Ameriki.

Kot antipod razrednega zatiranja tokratna številka ČKZ - ja dokumentira tudi bogato tradicijo oblik upora znotraj delavskega razreda in skupnosti adivasijev. Bralec je soočen s primeri neodvisnih sindikatov, kot je recimo Čatisgarh mukti morča iz zvezne države Čatisgarh, ki dokazujejo možnost inovativnega upora proti kapitalističnemu izkoriščanju tudi skozi rekonstruiranje družbenih odnosov in vlog na lokalni ravni oziroma znotraj posameznih skupnosti. Sindikalni boj je razumljen kot neprekinjen, celodnevni boj, ki se ne ustavi na pragu domače hiše. Veliko vlogo zato igrajo predvsem ženske, ki v boju proti dvojni diskriminaciji zahtevajo radikalno spremembo družbenih vlog. Ost kritike se ne ustavi niti pred novimi oblikami dominacije, kot smo jim priča na primeru Zahodne Bengalije ali pa v Andhri Pradešu, kjer leve politične stranke na oblasti izkoriščajo mobilizacijo od spodaj za krepitev lojalnosti kmetov, kar vodi v politizacijo in skorumpiranost vaških svetov.

Zbornik pomembno doprinese tudi k razumevanju globalizacije neoliberalne doktrine, ki s pomočjo institucij, kot so Mednarodni denarni sklad in Svetovna banka, ter skozi prostotrgovinske sporazume nadaljuje tradicijo neokolonializma. Pod krinko investiranja v infrastrukturo, vzpostavljanja novih industrijskih panog in izboljševanjem življenja se skriva proces, ki ga Foucault imenuje governmentality, gre pa za igranje držav v razvoju po notah zahodnih hegemonov, pogosto ob asistenci izobraževalnih programov, ki stremijo samo k fleksibilizaciji delovne sile.

Naj končam z dvomom, ki se mi je ob branju s številčnimi podatki bogato ilustriranim tekstom pogosto prikradel. Številčni podatki so na nekaterih mestih, kot recimo število razseljenih ljudi in število samomorov zaradi revščine, tako osupljivi, da pomisliš na tiskarsko napako, kar bi pravzaprav tudi raje verjel.

Fantazmo tantričnega flodra in hipurstva na indijskih obalah je s pomočjo ČKZ rušil Tadej.