Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Reportaža z javne tribune o bolonjskii reformi (3193 bralcev)
Sreda, 25. 2. 2009
Juliette



Z akademsko zamudo se je včeraj na Fakulteti za družbene vede začela Politussova javna tribuna o reformi, ki jo je spodbudila Bolonjska deklaracija. Pričelo se je prav prisrčno z naštevanjem še bolj prisrčnih zadev, ki naj bi jih Bolonjska reforma navrgla.

Ta nam med vsem lepim baje prinaša bolj intenziven odnos s profesorji, študentje pa naj bi prej zaključevali študij. Ob tem se je eden od tribunašev vprašal, kaj bodo vsi ti na hitro doštudirani mladinci delali. Trg je že sedaj nasičen z diplomanti s socialno podporo. Zakaj hitimo in skrajšujemo programe?

Nismo se prepustili negativnim mislim in nadaljevali z lepim po bolonjsko. Ta reforma naj bi bila zmagovalka tudi z velikim izborom med predmeti. Izbirnost pa pomeni specializacijo v določeno področje ter s tem lažjo zaposljivost na krutem trgu.
»To pa ne!« so se oglasili udeleženci tribune. Padla je prva kritika, da specializacija pravzaprav oži možnost dela, saj naj bi bili taki diplomanti kredibilni le na ozko določenih področjih. Nekako ni bilo občutiti navdušenja nad uvajanjem tržnih mehanizmov v visoko šolstvo. Pravijo, da je s tem uporabnost nadomestila modrost, pridobivanje veščin pa je stopničko višje od pridobivanja znanja. Milton Friedman se zaradi tega gotovo ne bi razburjal.

Stekla je debata o problemu prilagajanju znanja in študijev trgu, ki pa se nenehno spreminja. Jelena Štrbac je poudarila, da se veliko govori o tem, a v samih programskih prenovah študijev ni sodeloval nihče iz dejanskega delovnega prostora. Torej navkljub težnji reform po ustreznosti študijev za trg tega dejansko ni. Super, zakaj te reforme potemtakem sploh so?

Še ena od cvetk te reforme, ki jo je Slavoj Žižek nekoč imenoval največja katastrofa vseh časov, je obvezna prisotnost. Po obrazložitvi ene od udeleženk debate naj bi ta pojav sploh ne bil del bolonjskega paketa, marveč se o tem odločajo fakultete in profesorji avtonomno. Srečneži, ki so že del prenove, pa so dodali, da kljukice ob imenih sicer najraje delajo tisti profesorji, ki bi brez omenjenih kljukic v predavalnicah sedeli sami s kakšno od tistih lepih velikih rož na Fakulteti za družbene vede. Takšno preverjanje prisotnosti študentov na predavanjih je torej potuha profesorjem, ki se za predavanje ne potrudijo toliko, da bi bila ta vredna udeležbe brez »čekiranja«. Nekateri so nedvoumno namignili, da je takšno neakademsko ravnanje nadaljevanje srednje šole in hkrati priprava na službo oziroma so si to drznili imenovati dresura. Je pa res, da ti takšna prisotnost na koncu prinese kakšno kreditno točko. Jap, to dejansko pomeni, da je del ocene že to, da nekdo spi/ždi/visi na predavanjih. Ne, tako lepo nam pa še srednji šoli ni bilo.

Že po teh kritičnih mislih je padla ideja o prevetritvi kadra, a se je zataknilo pri profesorjih z rednim nazivom, ki so po mnenju Jerneja Štromajerja zaščiteni kot kočevski medvedje. Ta vidi rešitev v spremembi zakona o visokem šolstvu. Torej, let's do it.

Ko smo ob tej rešitvi ponovni dvignili jadro nad bolonjske čeri, se je spet prikazalo novo neurje. In to tako, ki meče in premetava. Med drugim tudi številne nazive, ki so prišli z reformo. Študentje različnih fakultet so naštevali vse možne programe in številske kombinacije ter ugotavljali, da ponekod z novimi nazivi ne bodo konkurirali niti starim visokošolskim. Obenem jih skrbi, ker so zmedeni tudi delodajalci. Za te pa so na enem od predavanj Fakultete za družbene vede dejali, da se bodo mogli delodajalci prilagoditi novemu sistemu nazivov in se temu primerno spremeniti. Upamo, da smo s tem potolažili vse, ki vas je to še skrbelo. Izkušnje in mnenje v zvezi s tem nam je zaupal absolvent Upravne fakultete Emir.

Morda pa ste tudi vi med tistimi, ki niste v »fun clubu« opraviti 36 seminarskih del v enem semestru pri enem profesorju. Ob tem se je slišalo negodovanje študentov o preobremenjenosti s takšnimi in drugačnimi seminarji ter eseji. Tudi v tej točki so študentje potegnili paralelo s srednjo šolo in domačimi nalogami. Za te so dejali, da so si pravzaprav med sabo zelo podobne oz. kot je dejala ena od bolonjskih bruck »pač nekaj napišeš«. Kvaliteta naj bi močno zaostajala za kvantiteto takšnih in drugačnih domačih opravil.
Bolonjska študentka politologije Tanja nam je razkrila del te zgodbe.

Dobili pa smo velikodušen namig, zakaj med drugim prihaja do tega. Če ima profesor na primer le za 40 ur predavanj, lahko manjko lepo zapolni s 60imi urami domačega dela za študente, kar profesor ravno tako oceni v udobju domačega ognjišča. Očitno pa profesorji ob tem niso pomislili, da tako razmišlja še kak njegov profesorski kolega. In več ko je takšnih, več domačega veselja imajo ob tem študentje.

Ponovno nas je razsvetlila kolegica in nam povedala, da tudi tega ne moremo pripisati reformi, saj Bolonjska deklaracija pomeni pravzaprav le tri strani. In na teh ne najdemo niti besedice o tem, da se nalaga ogromne količine domačega dela bolonjskim študentom. Za to naj bi se odločali avtonomni profesorji sami. Hmmm, torej je Bolonja idealen izgovor za različne anomalije v študijskem procesu, ampak nič od tega ne predvideva neposredno. Elegantno, ni kaj!

Medtem pa se je oglasila ena od bolonjskih bruck in povedala, da jim je narava bolonjskega delovanja precej samoumnevna, saj je precej nežen prehod iz srednje šole. Ko na primer profesor v predavalnici postavi vprašanje ali želi razviti debato, naleti na tišino. Ob tem baje študentje na tihem upajo, da bodo zato prej končali in še hitreje odpeketali. Po njenem mnenju študentje sami niso bili pripravljeni in zreli za prenovo. Omenjena samoumnevnost je postala dosti bolj očitna, ko se je tekom tribune ugotovilo, da je bolonjskih študentov skorajda manj kot tistih, ki so se reformi izmuznili. Očitno so iz torka na sredo vsi dobili veliko domače naloge. Malce nas je pretresla še izjava, da so na Fakulteti za družbene vede želeli kvalitativno oceno reforme s strani študentov. Vendar so tisti, ki naj bi se pogovarjali z bolonjskimi študentje, cel teden sedeli sami in čakali v upanju, da bo kdo le utegnil in podal kakšno mnenje.

Na tem mestu se je zaskrbljeno oglasila starejša generacija, ki se je vprašala, kakšne reforme potrebujemo, da ne bodo študentov pahnile v še večjo pasivno depresijo. Morda jih bo zdramilo kaj takega, kar je te dni doletelo študente družboslovne informatike, ki so izvedeli, da bo njihov zadnji letnik močno začinjen. Eksotična začimbica pa bo nemajhna šolnina za zaključni letnik. Surprise surprise!

Na tej točki se je tribunašem odprlo in kritike ter mnenja so kar deževala. Med drugim se je omenilo negodovanje okoli brisanja kreditnih točk, nekateri pa so se spraševali, zakaj študentje nimajo kakšnega lastnega prostora v okviru fakultet ter izven različnih pravnih organizacij. Tudi pri tem se ni končalo, a se je debata na hitro zaključila, saj so se vrata fakultete v pozni uri pričela zapirati. Udeleženci javne tribune so ugotovili, da ne z mnenju in predlogi ne bodo ostali le pri tem večeru. S pomladnim vetrcem se nam morda obetajo takšne in drugačne oblike študentske nepokorščine.
Misel ob koncu debate je prispeval diplomant FDVja Luka.


Mnenjem in pritožbam je prisluhnila Julija Somrak.

 



Komentarji
komentiraj >>