Ponedeljek, 16. 3. 2009
Peter Karba
Vsako leto Slovensko društvo likovnih kritikov in Cankarjev dom v preddverju te žlahtne ustanove dajeta na ogled dela po izboru izbranega likovnega kritika. Letos je, prejšnji ponedeljek, ta vloga pripadla Levu Menašeju. Zakaj?
Marca 1995 je bil v dvajseti izdaji revije Joker prvikrat objavljen strip nekega osnovnošolca. Zaporedje devetih okvirjev v treh vrstah je spremljalo prigode lika s poudarjenimi ušesi, povešenim nosom ter kapo s tremi kraguljčki. Odtlej je do dni današnjih strip vsakokrat zapolnil eno stran te revije, ki se ukvarja z računalniškimi igrami. Petnajsto leto kontinuiranega razvoja glavnega protagonista in ostalih sopotnikov je dejstvo, ki predstavlja močan in oster kontrast razletelim impulzom pretežnega dela mlajših generacij slovenskih likovnih ustvarjalcev.
A morda je to že zasluga same umetniške zvrsti. Strip navkljub občasnim, bržkone povsem performativnim poskusom povzdigovanja na nivo visoke umetnosti tam nikoli ni iskal svojega mesta. Zdi se, da se je zmeraj raje oklepal pripisane mu naivnosti, da bi lahko ostajal v stiku z dnom, z margino, s črnim okvirjem z dvema belima kolobarjema. Nič je potreboval za svojo kreativnost, reprodukcija je bila edino sredstvo njegovega obstoja. Tam ni bilo muzejev, bilo je le dnevno ali tedensko naročilo za nov del, ki je poprejšnjo celoto epizodno povratno spreminjal.
Strip se bere. Strip sestavljajo zaporedni koraki, določitve, ki z ene na drugo odpirajo pot imaginaciji. Drugo vrsto imaginacije tvori zanesljivost ustvarjalčevega sloga, ki se z abstrakcijo in tipizacijo likov ali gest lahko razvije v samosvoj, prepoznaven in avtonomen jezik. Strip je tako branje tujega jezika, ki se ga učimo s preslikavami, ki jo nudijo zaporedja.
Če prevedemo te lastnosti stripa v poldrugo desetletje, če prevedemo to iz najstnika v mladega moža, se pred nami razpre opus, ki zlahka pomete z vsakim poskusom koncizne analize. Bertoncljeva zaporedja so nezaključena. Ne kličejo po umeščanju v čas in prostor, čeprav se dogajajo, zgodijo. Trajno izpodbijanje topologije, v katero se je umestila poprejšnja celota, je tekom let lastnosti preobrazilo v čista nasprotja, v absurd.
In vendar. Absurd Primoža Bertonclja izžareva toliko bolj, saj je postavljen ob nekak VIRTUS. Ta virtus je partikularno določen v treh osrednjih likih: v izvornem Jokerju, Zasekamožu in nekakšnem pingvinu. Vsak od teh je kakor posebna alegorija VIRTUSA. Vse tri krasi jasno sporočanje in gotove geste: Joker je radovednež in bister razsodnik, Zasekamož je pogum, pingvin pa tako rekoč stoik.
Junaki so razpadla vrlina, so parafraza odsotnosti moralnega imperativa.
„Zares! Situacija je postala kompleksna ter etično problematična. Zgodilo se je namreč, da je priletela mala in mila ptičica, ki je neznancu na glavo postavila gnezdo in vanj znesla tri jajca.“
Za Radio Študent, poln kozarec in zalo točajko, Peter Karba - Apollo.
Komentarji
komentiraj >> Re: TRIJE BREZ DEŽELE V PREDDVERJU – Bertoncelj v Cankarjevemu domu
Zaza [16/03/2009]
Priceless dragi Karba, priceless. Vasa vprasanja so postavila na glavo ustroj mojega sveta (ter dojemanja likovne umetnosti ter umetnosti nasploh). Tudi Bertoncelj se je dobro drzal. Cista petka torej, kakor bi rekli.
odgovori >>
Re: TRIJE BREZ DEŽELE V PREDDVERJU – Bertoncelj v Cankarjevemu domu
peter karba - apollo [18/03/2009]
Lepo, da spremljate prispevke starejših, kolega Juren, kajti v njih tiči marsikatero zrno modrosti. Vzkalila bodo šele takrat, ko boste tudi vi začeli prestopati pragove vedenja vsega.
odgovori >>