Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Nedelja, 18. 5. 2003, 15.00: ANSAMBEL AL KINDI IN HAMZA ŠAKUR, TAKSIMI IN SUFI PESMI IZ DAMASKA (3729 bralcev)
Nedelja, 18. 5. 2003
TCLejla



Razširjamo obzorja
nedelja, 18. 5. 2003 ob 15.00

ANSAMBEL AL KINDI IN HAMZA ŠAKUR, TAKSIMI IN SUFI PESMI IZ DAMASKA

»Opisati sufizem zahodnjakom je zahtevno vprašanje, a sufiju ni nič pretežko. Tasauf je samo za tiste, ki so gotovi v prepričanju v Boga in preroka. Zaupanje v Boga mora biti slepo. Ko se sufi sreča z zahodnjaki, ki morda še niso dosegli dovolj visoke stopnje za polno razumevanje, lahko uporabi sedem jezikov za sporazumevanje z njimi. Samo vešč in sposoben sufi, ki je že zelo napredoval, zmore komunicirati z vsemi sedmimi jeziki. Prvi je arabski jezik, jezik Korana, ki je univerzalno spoštovan kot zelo lep jezik. Drugi je jezik glasbe, ki je tudi univerzalen, o tem ni treba izgubljati besed. Tretji je jezik pogleda, oči so okno v dušo. Četrti je jezik tišine; ta je silno pomemben za pevca hvalnic, bralca knjige in glasbenika, kajti primerno dolg premor v primernem trenutku je del sistema sporočanja. Jezik tišine se manifestira tudi v reklu, da je tišina znak strinjanja; recimo, ko moški zaprosi žensko za roko, je po starem izročilu njena tišina znak privolitve. Peti je izraz občutkov. Šesti je izraz telesa (taabir). Sedmi je jezik duše, kajti islam je toliko duhovna religija, kot je praktična. Ključ do vseh teh jezikov je srce: izvirati morajo iz srca, v resnici, sicer komunikacija spodleti.« (Šejk Hamza Šakur za Al Jadid.)


Mož, po katerem je poimenovan Ansambel Al Kindi, Abu Jusuf Jakub Ibn Išaq al-Kindi, se je rodil v Kufi okoli leta 800 po našem štetju; njegov oče je bil uslužbenec pri Harunu al Rašidu. Al Kindi je bil filozof, matematik, astronom, fizik, geograf in tudi poznavalec glasbe, napisal je 241 del o teh znanostih, prinašala so izvirna spoznanja. Tedaj ni bilo veliko znano o teoretičnih aspektih glasbe: Al Kindi je pokazal, da imajo raznoteri toni, ki skupaj ustvarjajo harmonije, posebno višino; pravi, da toni, ki so zelo visoki ali zelo nizki, niso prijetni in da je stopnja harmonije odvisna od frekvence tonov in tako dalje. Ugotovil je tudi, da zvok ustvarja valovanje v zraku, ki udarja ob ušesni bobenček; njegova dela o glasbi vsebujejo notacijo, ki determinira višino. Toliko na hitro o davnem duhu za tem projektom.

Gonilna sila in ustanovitelj zasedbe, Bernard Weiss, pa je rojen očetu Alzačanu in švicarski materi v Parizu leta 1953. Kot veliko mladih tedaj ta kitarist s klasično glasbeno izobrazbo na pragu sedemdesetih let prevprašuje vrednote zahodne kulture ter se poda na pot v Kalifornijo, Maroko in na Antile, mlada Venezuelka pa ga prekrsti v Juliena. Leta 1974 z nekaj skladbami za kitaro sodeluje pri gledališkem delu tunizijskega režiserja Šarifa Alavija. Bernard Julien Weiss se z arabsko glasbo prvič zares sooči leta 1976 pri bodočem egipčanskem kulturnem ministru Faruku Hosniju, ko zasliši iraškega mojstra lutnjista Munirja Baširja. Od tedaj evropski klasični kitarist ve, katero glasbo hoče igrati: najprej je kitari skušal dati orientalske razsežnosti, ob tem se je učil lutnje; kmalu je ugotovil, da dela napako in da kitara kvari uho, zato jo je povsem opustil ter se lotil učenja kanuna; od leta 1977 naprej je študiral pri največjih mojstrih v Egiptu, Tuniziji, Iraku, Siriji, Libanonu in Turčiji. Med dolgoletnim študijem in intenzivno vajo je leta 1983 ustanovil Ansambel Al Kindi s spremenljivo zasedbo, v kateri sta stalnica le Julien Jalal Eddin Weiss in nekje od konca osemdesetih let tudi egipčanski tolkalec Adel Šams Eddine.

Ansambel Al Kindi namreč igra vse šole arabskih klasičnih glasb, arabski klasični mojstri pa so ponavadi izurjeni predvsem v domači šoli, zato Julien ansambel dopolni z ustreznimi lokalnimi mojstri vsakokrat, ko se loti drugega repertoarja. Tudi glasbila pogosto ne zmorejo zvočnosti vseh šol, tako je sprva s šolami menjal tudi kanune, nato pa se je lotil študija intervalov ter glasbenih lestvic in zasnoval novo glasbilo, ki je še vedno pravi kanun, a ima zelo natančno intonacijo, zato lahko z njim igra klasike vseh arabskih šol. »V enem tonu imam petnajst not,« mi je pred leti v pariškem domovanju razlagal gospod Weiss. »Ker to ne pove veliko neglasbeniku, bom dal primer: ko pogledamo klavir, je med dvema belima tipkama črna tipka - to so tri note, jaz pa jih imam v istem razponu petnajst, vsi intervali so neenaki, in te intervale spreminja kanunist z malimi koščki kovine, ki sem jih namestil z elektroniko, da bi dosegel točnost.«

Do leta 1990 je ansambel Al Kindi igral le instrumentalno glasbo, od tedaj naprej pa redno sodeluje tudi z mojstri pevci iz vsega arabskega sveta, denimo Lotfijem Bušnakom, Adibom Dajikhom, Sabrijem Mudalalom in še najpogosteje s Hamzo Šakurjem, Julien med drugim tudi delno živi v Alepu in igra po tamkajšnjih salonih z lokalnimi muzikanti, zato je njegova sirska zasedba s Hamzo Šakurjem ena najpogostejših in najbolj ubranih, z obširno diskografijo in dolgo zgodovino nastopov. Hamza Šakur, rojen leta 1946 v Damasku, je prvi bralec korana (muqri) in pevec himn (munšid) v Veliki omajadski džamiji v Damasku ter zelo cenjen in priljubljen pevski mojster, ki slovi kot eden največjih živečih glasov arabskega sveta. Šolal se je pri mojstrih Saidu Farhatu in Tavfiku el Munadžidu, zadolžen pa je za ohranjanje repertoarja sufi bratovščine mevlevíjev.

Za ustanovitelja bratovščine, ki je na zahodu znana kot vrteči se derviši, velja učenec skrivnostnega Šamsa iz Tabriza, perzijski pesnik Jalal Ed Din Rumi, ki je živel v Anatoliji v 13. stoletju. V Siriji obstajajo mevlevi od 16. stoletja, v glasbo alepskih vasel, ki temeljijo na arabskih makamih, pa vnašajo nekatere ritme, ki so značilni za ta red. Rituala ne smejo izvajati v mošeji, kjer so vsa glasbila prepovedana, izvajajo ga na dvorišču mošeje; nekatere pomembne mošeje imajo celo lastne vokalne repertoarje; te svete skladbe so znane pod imenom »nuba« (v magrebskih deželah izraz označuje profane klasične suite). Glasba je v izrazu vedra, s strogo določenim ritmom, ki naj postopoma vodi v trans (inkhitaf) ali meditacijo (ta'amul); ansambel Al Kindi izbira pesmi in plese, ki so melodično in ritmično bogati ter poudarjajo Šakurjev glas in puščajo dovolj prostora za improvizacijo; na nastopih in pri izvedbi ene skladbe vztrajajo pri modalni (makamski) enotnosti suite, se pravi, da v primarni makam (t. j. modus), po katerem se skladba ali wasla ponavadi imenuje, ne vpletajo sekundarnih makamov, kot je v navadi bolj ali manj po vsem arabskem in muslimanskem svetu, in sicer v strogi klasični glasbi in še bolj v njenih popularnih izpeljankah. Bojda želi Ansambel Al Kindi s tem principom ohranjati klasično brezmadežnost in klasiko očistiti elementov stoletnih popularizacijskih praks; špekulirali bi lahko, ali je splošna makamska neenotnost suit v arabski glasbi res le posledica popularizacije in prilagajanja zahtevam poslušalcev, ki naj bi jih večurne suite v enem načinu ali makamu dolgočasile, ali pa je vpletanje sekundarnih makamov v primarnega morda del starih magijskih praks in verovanj ter alkimije zvokov, ki resda izvirajo predvsem iz popularnih, ljudskih godb, denimo Severne Afrike. Seveda, če izjave razumem pravilno in če še veljajo.

No, na ploščah so včasih v celoto nanizani deli ene skladbe, včasih pa deli več skladb, ki lahko dajejo vtis celote. Plošča Taksimi in sufi pesmi iz Damaska niza dele različnih celot. Uvodoma se je zvrtela koranska recitacija, pospremljena s taksimom ali instrumentalno improvizacijo z nejem v makamu bajati, sledita dve wasli ali suiti, prva v makamu saba in druga spet v makamu bayati, naj le opomnim, da so taksimi ali improvizacije osnoven element arabskih skladb, zatorej jih bo dovolj tudi v obeh suitah, in sicer z vsemi glasbili: kanunom, nejem, tolkali in tako naprej. Ploščo sklene meditacija. Prijetno poslušanje in še enkrat opozorilo, da Ansambel Al Kindi s Hamzo Šakurjem igra na letošnji Drugi godbi.

Lejla Bin Nur



Komentarji
komentiraj >>