Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Sobota, 17. 5. 2003, 19.00: SAMIR IN WISAM JOUBRAN, TAMAAS (Daqui, 2003) (2775 bralcev)
Sobota, 17. 5. 2003
TCLejla



Tolpa bumov
sobota, 17. 5. 2003 ob 19.00



SAMIR IN WISAM JOUBRAN, TAMAAS (Daqui, 2003)


Igra z zaprtimi očmi. Njegov obraz preletavajo sence, nemiri, znaki. Nekaj ga žge v notranjosti, jedka intenzivnost, misel. V brazde tišine, med note, se zajeda realnost, ki nemo kriči. Tako opisuje tisk Samirja Joubrana, ko v duetu z bratom Wisamom igra skladbo « Ramala desetega avgusta ». Skladbo, ki jo je zložil v spomin na noč, ko so bombardirali njegov dom. Posvetil jo je ženi in dveletni hčeri, o katerih med turnejami in nastopi, četudi le v nekaj kilometrov oddaljenem kraju, ne ve, ali so jima tistega dne dovolili, da gresta na sprehod, in ali sta kje našli mleko.
Takšna je palestinska vsakdanja resničnost. Zatiranje na vsakem koraku. Odvzeta svoboda gibanja. Kontrolne točke vsepovsod. Policijska ura. Prepoved zbiranja. Tudi v lastnem domu. Ponižanja in papirnata vojna, da te morda vendarle obišče prijatelj. In večni ognjeni dež. Izstrelki. V prah sesuti stanovanjski bloki. V prah sesuta prihodnost. V prah sesuto življenje. V kot potisnjeni, do konca obupani narod, ki ga je svet pahnil v samomor. Brez izhoda. Brez perspektive. Brez upa. Smrt.

Brata Samir in Wisam Joubran, oba rojena v Nazaretu, sta kljub mladosti cenjena in talentirana igralca ouda ali lutnje. Njun repertoar združuje improvizacijo z avtorsko kompozicijo in s tradicionalnimi temami. Mlajši brat Wisam študira v Italiji na Inštitutu Antonia Stradivarija in stopa po očetovih stopinjah; oče je namreč cenjen lutnjar. Starejši brat in vodja dua, Samir, živi danes z ženo in otrokom v Ramali; rodil se je leta 1973, lutnjo pa je začel igrati pri petih letih. Študiral je najprej na glasbenem inštitutu v Nazaretu, nato pa na uglednem konservatoriju Mohameda Abdel Wahaba v Kairu; konservatorij je znan po specializaciji za oud ali lutnjo in slovi kot najboljša ustanova te vrste. Nastopal je že po večini arabskega sveta, med drugim v sloviti kairski operi, na festivalih v Jordaniji in Omanu ter Katarju, pa tudi po nearabskih deželah, denimo v Franciji, Veliki Britaniji, na Švedskem, v Italiji, Združenih državah Amerike in v Kanadi. Poleg tega je glasbeno spremljal recitale palestinskega pesnika Mahmuda Darviša in zložil glasbo za več palestinskih gledaliških in filmskih produkcij. Pred letošnjim albumom Tamaas, duetom z mlajšim bratom, ki je izšel pri francoski založbi Daqui, je doma posnel že dva albuma: Taqaseem (Taksimi ali Improvizacije) leta 1996 in Sou Fahm leta 2001 pri palestinski založbi Dar iz Ramale.

Ko brata Joubran prepletata lastne avtorske skladbe ter tradicionalne teme in jih variirata ter nanje improvizirata, njuno igro preveva čudovita alkimija dialoga. »V svoji karieri sem igral že z ducati glasbenikov,« pravi vodja Samir, »ampak kadar igram z Wisamom, je prisoten tisti nekaj več. Ne vem, kako bi razložil, a ko mu zastavim vprašanje z lutnjo, že vem, kakšen bo njegov odgovor, in tudi on, ko mi odgovarja, že ve, katero vprašanje mu bom zastavil takoj za tem. Ko igrava skupaj, je za naju vsaka skladba drugačna, saj je prostor drugačen, ljudje so drugi, svetloba je druga, nikoli ne igrava istih stvari. In včasih, v hipu, se porodi tisti čarobni trenutek, ko ne vem več, ali igram jaz ali igra moj brat. In nenazadnje, onstran glasbe, bi želel le, da vsak dan, vsakdo za deset minut razmisli o tem, kaj se dogaja v Palestini. Mediji niso dovolj, nikakor niso vse, o takih stvareh mora vsak razmisliti sam.«


Lejla Bin Nur



Komentarji
komentiraj >>