Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
GRANDMASTER FLASH: The Bridge (Strut/ distribucija Matrix Music, 2009) (ponovitev 27. 3. '09 ob 00.30) (3069 bralcev)
Petek, 20. 3. 2009
jizah




* Ob pompoznih objavah povratkov nekoč relevantnih izvajalcev ali celo kreatorjev neke scene, se največkrat prvotno navdušenje spremeni v kisle nasmeške poslušalcev. Mnogi »comebacki« so privlečeni za lase in s svojim hlastanjem za finančnimi ugodnostmi izgubijo še zadnjo trohice svoje nekoč kreativno-vizionarsko-kredibilne drže, ko pa človek zasliši informacijo, da bo svojo novo ploščo sproduciral Grandmaster Flash ga suvereno vrže na rit.

Človek, ki je pred slabimi tridesetimi leti ovekovečil rap in postavil osnovne smernice sodobnega hiphopa z združitvijo mešanice plesne glasbe in sporočilnosti črnske mladeži, bi pri svojih petdesetih letih rad dokazal, da se lahko kosa z mladimi producenti ter da še sledi sodobnim hiphop tokovom. Že po prvem poslušanju zgolj prvih nekaj kompozicij z album »The Bridge«, ki naj bi tak naslov nosil zaradi združevanja starega in novega pa je jasno, da je Grandmaster Flash tokrat brcnil hudo v temo. V kolikor je bil v svojem času na pravem mestu in je imel okrog sebe zbrano mojstrsko zasedbo »The Furious Five«, ki so kljub zgodovinski zatrtosti, vsaj tako pomemben del zasedbe Grandmaster Flash & The Furious Five kot DJ-ski maestro sam, se je tokrat znašel na napačnem mestu in z napačnimi ljudmi.

Grandmaster Flash se je torej ujel v vse tipične zanke »comeback« izvajalcev, saj ga je popolnoma povozil čas, niti v »svoji« kulturi pa ne zna več oceniti kdo koliko šteje, kdo je pravi in kdo ne. Že res, da je uspel na albumu zbrati nekaj pravih hiphop legend na čelu s Q-Tipom, KRS-Onom, Big Daddyjem Kanom, s katerimi tvori protiutež Snoop Doggu, Mr. Cheeksu ter Busti Rhymesu, a kaj ko večina njih svojega dela ni opravila niti približbno tako fascinantno kot bi to zmogla. Očitno je šlo bolj za to, da so si klepetači, z izjemo KRS-Ona vzeli gostovanje na plošči Grandmaster Flasha kot nujno zlo, saj take legende že zaradi spoštovanja samega kajpak ne gre zavrniti. Še bolj porazni so manj znani, skoraj popolnoma »no-name« stihoklepači, za katere verjetno večina poslušalcev ne bi rada nikol več slišala, višek triumfalnih vokalnih nebuloz pa doživimo, ko nam stari ata v eno kompozicijo pripelje kar tri hudo podpovprečne raperke. Da je starega povozil čas pa dokazuje tudi tematski izbor povedanega, saj se skozi stereotipno, nerazgledano, banalno in neizrazno besedno cenenost kompletnega albuma prelivajo za hiphop povsem nedostojne, več tisočkrat obdelane tematike. Zbirališče vsega zla se opira na grozni prežvečenosti zadovoljstva nad globalnim vzponom hiphopa, na teoretiziranju okrog tega kaj hiphop je in kaj hiphop ni, na malikovanju DJ-skih začet(ni)kov, homažu vsem členom hiphop kulture, vključno z b-boyi in grafitarji ter nepotrebnem besedičenju o influenci starošolskega hiphopa.

To pa še ni vse. Glavni kiks se skriva v dolgočasnosti, monotonosti, enoličnosti in popolni neelastičnosti Grandmasterjeve trendosledsko nastrojene produkcije, kateri poskuša dodati ščepec diskotečnega pridiha ter občutek pijanskih, vsi se imamo zelo fino »house partijev«, značilnih predvsem za zahodno obalo v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Neispirativnost in nesposobnost ustvarjanja sebi lastnega zvoka pa skupaj z generično plastičnostjo živahnih, plesnih ter brezdušnih »breakov«, zaduši še tistih nekaj preredkih zanimih vokalnih vložkov. Zvočni poskus približevanja modernemu komercialnemu ameriškemu klubskemu zvoku, pa se izjalovi že v osnovi, saj poskuša albumi povzeti značilnosti hiphopa prve polovice osemdesetih, hkrati pa na silo vključiti sodobne plesne in sintetične vzorce, kar vodi v popolno konfuznost.

Dobili smo torej še en podpovprečen raperski album, kjer se prisiljeno poskuša potegniti vzporednice med različnimi časovnimi obdobji, kar bi se moralo zgoditi veliko bolj pristno in organsko. Dolgovezni, dolgočasni in površni »beati« se nikakor ne združijo v plodno in kohezivnost celoto, marveč tavajo po lastnem svetu neplodnosti. Poslušanje albuma je svojevrstna tortura, saj je že po nekaj uvodnih kompozicijah jasno, da je Grandmasterja povozilo več stvari hkrati, med katerimi gre posebej izpostaviti drugačen princip kreacije glasbenih podlag, saj že samo zaradi zakonskih pravil o vzorčenju stvari niso več tako preproste kot so bile včasih, hiphop pa zadnjih 20 let ni stagniral in čakal odrešiteljske vloge starega ata. Grandmaster Flash ujet v lastno egotripersko zanko dokazovanja, da je še vedno relevanten, ubija svoje dobro ime, poslušalcem pa je verjetno težko, da je legenda, ki jo skoraj ustvarila hiphop zabredla tako nizko. Polom!

pripravil Jizah



Komentarji
komentiraj >>