Četrtek, 26. 3. 2009
bruc
* Divja rock'n'roll četverica Nashville Pussy iz Atlante se vrača s svojim že petim albumom. Najbolj je Cartwrightova horda navdušila prav s svojim prvencem Let Them Eat Pussy, izpred več kot desetih let. Album je ponujal neposredno cow punk rockovsko energijo, ki je bila prepojena s hard rockovskimi kitarskimi rifi in prepoznavnim Cartwrightovim skrhanim vokalom. Tega se še kako dobro spominjamo tudi iz zlatih časov njegove druge odlične zasedbe Nine Pound Hammer, ki se tu in tam še vedno izkaže s kakšnim koncertom, ali pa celo ploščo.
Očitno je imel Blaine Cartwright za Nashville Pussy povsem drugo vizijo v primerjavi s svojim starejšim bendom Nine Pound Hammer. Skupaj z ženo Ruyter Suys, bobnarjem Jeremyjem Thompsonom in svežo basistko Karen Cuda so se podali v sfero čaščenja AC/DC hard rockovske rifologije. Četverica ni nikoli skrivala navdušenja nad AC/DC, vendar pa je na zadnjih dveh albumih to čaščenje postalo skorajda že preveč očitno. Punk rockerskih sledi je v njihovi godbi ostalo bore malo. Nekaj tega je bilo še morda čutiti na njihovem predzadnjem albumu izpred štirih let, z naslovom Get Some, toda na From Hell to Texas so vsi sledovi o punk rockerskih koreninah praktično zabrisani. Vse se je še bolj kot v preteklosti približalo ameriškemu, južnjaškemu boogieju, ki ga neprestano kontrolira odlična kitaristka Ruyter Suys, s svojo skorajda preveč očitno navezavo na Angusa Younga. Medtem, ko je bil njihov predzadnji album, meni še vedno zelo blizu, sem se nekoliko z distanco loteval njihovega zadnjega izdelka. Če je bila na prejšnjem albumu produkcija še vedno prikladno neotesana, v primerjavi z zadnjim albumom skorajda groba, so tokrat ameriški razuzdanci poskrbeli za precej bolj kristalizirano zvočno celoto. Kljub produkcijskemu perfekcionizmu pa ostaja From Hell to Texas brezkompromisna rock'n'roll tvarina, ki poslušalca napade in prevzame od začetka do konca. Album v sebi nosi pozitivno agresivno držo, ki kliče potencialne udeležence k brezmejnemu, včasih skorajda usodnemu hedonizmu. Nashville Pussy ostajajo zvesti opolzkim zgodbam o divjih cestnih izkušnjah, pijančevanju in seksu, z vseh možnih zornih kotov. Tudi pekel je očitno osrednje vodilo albuma, saj ga v svojih skladbah omenjajo kar pogosto.
Nashville Pussy so v tehničnem smislu bolj izpopolnjeni kot kdajkoli v preteklosti, vendar jim prav zaradi tega manjka tiste neposredne, pristne sproščenosti, ki je tako značilna za neodvisne rock'n'roll bende. Album je sicer, ne glede na pripombe, kompaktna hedonistična rock'n'roll eksplozija, ki se bo prav dobro prilegla ob kakšni razposajeni žurki, kot primerna glasbena kulisa za razuzdano veseljačenje, vendar bi od Cartwrighta in njegove ekipe vsekakor lahko pričakovali tudi kaj bolj pretresljivega. Kljub temu lahko po več kot desetih letih njihovega delovanja ugotovimo, da gre za prepričljiv hard rockovski bend, ki ga je smiselno doživeti v živo, saj prav na svojih koncertih dajo vse od sebe, kar so pred leti dokazali tudi s svojim nastopom v Ljubljani. Upam, da se čim prej vrnejo v naše kraje, do takrat pa si privoščimo intenzivno, eksplozivno energijo z njihovega zadnjega albuma.
pripravil Brane Škerjanc
Komentarji
komentiraj >>