Sobota, 28. 3. 2009
Bozji_dar
Legendarni britanski basist, Jah Wobble, ki se ga večina spomni zaradi njegove participacije v kultnem otoškem bendu Public Image Ltd., je februarja letos izdal ploščo zanimivega koncepta in z zanimivim naslovom, Chinese Dub, ter z njo še enkrat več dokazal, da še ni za odmet. Gre pravzaprav za nadaljevanje scensko-glasbenega projekta Chinese Dub, ki ga je Jah Wobble lansko poletje uprizarjal po Združenem kraljestvu skupaj z 22-članskim anglo-kitajskim orkestrom. Njihova turneja je kulminirala v odmevnem nastopu na festivalu WOMAD, kjer so nastopili na odru britanskega nacionalnega radia BBC Radio 3.
Projekt je bil še kako atraktiven in je vzbudil precej zanimanja v zainteresirani javnosti. Tudi zato se je Jah Wobble odločil celotno stvar prenesti na nivo diskografske izdaje. Album je sproduciral s pomočjo dveh avtohtonih pevk, Gu Yin Ji in Wang Jinqi, ki ju je srečal na svojem potovanju po deželi v letu 2007. Obe sta pripadnici Miao etnične manjšine iz kitajske province Junan. Poleg njiju je pri snemanju sodelovalo še nekaj ostalih glasbenikov, Zi Lan Liao s tradicionalnimi guženg citrami in flavtist Clive Bell ter Pagoda Chinese Youth Orchestra.
Povezovalni element v glasbi projekta Chinese Dub pa je seveda Wobblovo prepoznavno preigravanje basa. Debele basovske linije, ki jih nemalokrat bolj čutimo kakor zares slišimo, tvorijo hrbtenico skladb, ki umetelno združujejo tradicionalne kitajske glasbene motive z dubovsko ritmiko in studijsko manipulacijo. Slednje ni zaznati v izobilju, kar je za dubovsko ploščo pravzaprav presenetljivo. Glavna pozornost v skorajda vseh skladbah na albumu je rezervirana za etno motiviko. Le v redkih primerih, kakršna je odlična skladba L1, je osrednji poudarek na bogati ritmični zasnovi.
Poseganje po vzhodnjaških motivih v zahodni popularni glasbi sicer ni nekaj novega, to so počeli že mnogi. V podobnem glasbenem miljeju nemara najbolj prepričljivo Wobblow ameriški kolega Bill Laswell. Vendarle pa se zdi, da je fuzija kitajskih tradicionalnih zvokov in avantgardno usmerjenega duba, ki nam ga na albumu Chinese Dub ponuja Jah Wobble, še kako pristna, prepričljiva in prav nič moderno kičasta. Tovrstni glasbeni koktejli imajo to navado, da radi kaj hitro zaidejo v polje potrošniškega novodobništva z new age patetiko. Hvalabogu v našem primeru ni tako, čeprav nežne zvoke guženg citer naše misli zlahka povežejo s tem križem.
Z albumom Chinese Dub je Jah Wobble posegel na novo polje v svoji bogati ustvarjalni poti in nam serviral prav posebno doživetje kitajske glasbe. Njegova glasbena naprednost se kaže tudi v dojemanju preteklosti in če bi sodili po nocojšnjem albumu, Jah Wobble s tem nima prav nobenih težav.