BIONDINI, REIJSEGER, GODARD, 31. 3. '09; Klub Cankarjevega doma, Ljubljana
* Biondini, Godard in Reijseger: trije stari mački, ki smo jih z različnimi projekti – nekatere večkrat, druge pa manjkrat – že spoznavali na naših odrih, a smo jih zdaj prvič slišali v tej kombinaciji, so na Cankarjevem klubskem špilu dodobra razvneli publiko. Pokazala se je stara resnica, kako je pri mojstrih muzičistih seštevek posamičnih doneskov vedno stvar veščine in senzibilnosti, ne pa surove, brezdušne matematike.
Trije razpoloženi glasbeniki niso igrali le tistih glasbil, ki so bila napovedana, saj si je Godard poleg modro obarvane tube čez trebušček večkrat opasal še električni bas, kar je bila zanimiva popestritev, tako zvočne kakor tudi vizualne komponente koncerta. Prvi del koncerta je potekal v sicer zanimivem muziciranju, kjer ni noben akter prevzemal glavne vloge, temveč so skladno pletli sozvočje in zasanjano potovali s te in one strani meje med imaginarno folkloro, jazzom in improvizacijo. Zelo lepo, a kdor ni dočakal drugega dela, se je pošteno uštel, kajti takrat so se razgreli in postregli z obilico odbite improvizacije in navdihnjenega, sočnega muziciranja.
Že v drugem komadu drugega dela se je celotna zvočna slika zasukala za 180 stopinj; komad je začel Reijseger z virtuoznim, kačastim in brenčečim solom na čelu, ki je tako njemu kot navzočim zvabil nasmeh na ustnice. Pomagal si je s hecnimi vokalizacijami, ki so spominjale na zvoke iz risank – od godrnjanja in brundanja do nenadnih glasnih vriskov. Še preden se je utišalo ploskanje publike, se je na solo navezal Biondini … ali pa je bil Godard? No, res ni pomembno, kajti komad se je potem tako sukal in zvijal in v skupinskem drncu, tako zelo je vijugal od skupnih poskočnih glasbenih tem do posamičnih solaž, da je iz njega nastala prava „mala velika suita“ za trio zamaknjenih muzičistov in, po reakcijah sodeč, osuplo in nedzadovoljno publiko. Nadaljevali so v podobnem ritmu, spet z dolgimi skladbami, ki so pritegnile z imenitnim balansiranjem med solisitičnim in skupinskim špilanjem ter z usklajeno, udarno in nadvse zvočno zaokroženo premreženost treh oziroma štirih inštrumentov.
V solo pasažah se ni nihče oddaljil in začel „bluziti“ po svoje; slišali smo tudi še nekaj prejle omenjenih Reijsegerjevi solaž, podobnih odbitih solo-izletov, ko je, denimo, tubist iz cevi iztisnil zvoke, ki so enkrat spominjali na elektronsko pokljanje, drugič pa na globoko brbotanje, kakršnega najbrž ustvari človeški glas pod vodno gladino. V dodatku so za piko na i ter vidno zadovoljni s sprejemom in s samim koncertom, odigrali še dva krajša komada, po koncertu pa smo izvedeli, da bi naj njihov skupni album izšel jeseni pri Winter and Winter. Vsekakor vredno »preverbe«, tako za nas, ki smo se včeraj skuapj s triom odpeljali z dobro navito in precej odbito muziko, še bolj pa za tiste, ki ste koncert zamudili!
Zvoke, vriske, inštrumente in vtise je sešteval Mario Batelič.
Komentarji
komentiraj >>