Petek, 3. 4. 2009
Borja
* Zgodba Daniela Dumila Thompsona je razvejana in zapletena. Vključuje tragične, dramatične in kontroverzne trenutke, pa tudi menjave identitet. Predvsem pa gre za bogato dolgoletno glasbeno pot čudaškega in odmaknjenega genijalca, ki je doživel marsikaj. Daniel se je že kot mladenič na prehodu 80. in 90. let skupaj z bratom Dingilizwejem izkazal v obetavnem tandemu KMD. Fanta sta dvignila nekaj prahu in okoli leta 1990 podpisala pogodbo z velikanko Elektro, a sta se z njo med pripravami za drugi album z naslovom Black Bastards tudi sprla, predvsem zaradi drastičnega slogovnega obrata – iz pozitivnega, “native tongueovskega” hiphopa sta zavila v bolj radikalen rap, kar je eksplicitno kazala tudi kontroverzna naslovnica črnega moškega na vislicah. Sodelovanje se je končalo, v istem času pa je Dingilizwe umrl v prometni nesreči. Daniela (takrat se ga je držal vzdevek Zeb Love X) je vse skupaj tako potrlo, da je za nekaj let dobesedno izginil.
Na sceno se je v slogu stripovskega antijunaka vrnil konec 90. let z novim imenom MF Doom in masko, brez katere se zdaj nikoli ne prikaže v javnosti. Najprej je nastopal v manjših klubih, na open mic večerih, kjer je njegov specifičen slog besedičenja deloval kot branje shizofrene in domiselne poezije. Sledilo je hiperaktivno obdobje neštetih albumov in singlic, ki jih je posnel pod raznimi imeni, kot sta Viktor Vaughn in King Ghidra. V letih odsotnosti namreč ni lenaril, delal je bite, pisal besedila. In ko se je vrnil, se je vrnil pripravljen - veliko materiala je le čakalo na izdajo. Med vsemi temi projekti izstopa sodelovanje z Madlibom pri projektu Madvillain. Naveza je sanjska – dva zapohana protagonista hiphopa sta pripravila skupni album v izjemno plodnih obdobjih svojih karier. In jasno, zadela sta v polno. Kmalu je sledilo še eno domiselno sodelovanje z Dangermousom pod imenom Dangerdoom. Čeprav so MF Doomu podlage pogosto delali drugi beatmakerji, pa ne smemo pozabiti, da se zna Doom tudi sam poigrati s semplerjem. S svojim enkratnim slogom produkcije, repanja in imidža si je pridobil zveste publike po vsem svetu, lahko bi govorili o pravi mali subkulturi ali gibanju. Pred približno tremi leti so pri britanski založbi Lex, ki je nastala kot podzaložba Warpa, napovedali ploščo, a Daniel je spet poniknil. Izhajali so sumljivi albumi s starejšim materialom, govorilo se je, da je bolan, največ prahu pa so dvignile špekulacije, da na festivalnih odrih namesto njega nastopajo zamaskirani prevaranti – pojavljali so se celo posnetki te domnevne zarote. Del Doomovega poslušalstva je bil besen. In pritisk ob izidu novega ploščka, ki je že močno zamujal, je dosegel vrhunec.
Born Like This je DOOMova prva prava plata po štirih letih (ja, spet je spremenil ime, ki ga je treba zdaj pisati z velikimi črkami, MF na začetku pa je preprosto odvrgel). Produkcijo so delali sami mojstri – Madlib, J Dilla, Jake One in jasno - DOOM sam. Tako Madlib kot Dilla sta pričakovani izbiri, čez njune podlage je zamaskiranec repal že prej. In nekateri od bitov, ki sta jih prispevala, so starejši in že večkrat slišani (eden je recimo iz zadnjega dela Madlibovega Beatconductorja). Novi kolega, ki prinaša svežino, pa je Jake One, kar je nekoliko nepričakovano, a tudi povsem upravičeno, saj je lani posnel enega boljših raperskih albumov leta z naslovom White Van Music. Jake se je podpisal tudi pod prvi single plošče Born like This, ki se imenuje “Ballskin”.
Kljub štirim različnim producentom ni nekih večjih slogovnih in zvočnih preskokov. Podlage delujejo kohezivno, so surove in umazane. Nič revolucionarnega, a hkrati povsem pisano na kožo DOOMovemu čudaškemu nakladanju rim, ki jih je na trenutke zelo težko razumeti, saj gre za naracije, ki so sestavljene iz skupkov abstraktnih metafor – te so včasih bolj, drugič pa manj povezane.
Med gostujočimi vokalisti najdemo wutangovca Reakwona in Ghostface-a Killo. Oba solidno opravita svoje delo, sploh podlaga komada “Angels” je res narejena v slogu Ghostface-a oziroma Tonyja Starksa. Poleg njiju na enem posnetku slišimo emsija Kuriousa (pred dobrimi desetimi leti je recimo gostoval na legendarni plati 6 Feet Deep od Gravediggazov) in Sluga. V pravem raperskem slogu pa slišimo tudi hvalospevno sporočilo starošolca Freddija Foxxa aka Bumpyja Knocklesa, ki na telefonski tajnici dolgovezi, da je DOOM res car.
Omeniti moramo tudi britanskega eksperimentalca Mr. Chopa, ki je koproduciral štiri posnetke na albumu, verjetno je njegova naloga bila, da je DOOMove skice predelal v prave podlage. Nekoliko neopazno pa se pri projektu pojavita tudi dva kultna veterana hiphopa - Prince Paul in Posdnuos -, ki pa ne rapata, ampak ju slišimo le pri “Intru” in posnetku “Supervillainz”.
Res je, da Born Like This ni DOOMov najbolj luciden izdelek doslej in zelo verjetno je, da gre za kompilacijo starega in novega materiala, ki so jo skrpali, ker je album pač moral iziti. Tovrstni prijemi so navadno - a na srečo ne tokrat - pogubni. Res je tudi, da se DOOMov flow rapanja že dolgo ni niti malo spremenil. A tega tudi nismo pričakovali. DOOM je posebnež in čudak, je izjema in ne pravilo. Njegov stil ti zleze pod kožo ali pa si do njega popolnoma ravnodušen. Srednje poti (skoraj da) ni. Najbolj veseli, da se je DOOM po vseh bučah, ki so ga spremljale zadnje leto, vrnil z udarno in suvereno plato ... In njegovi fani smo si lahko oddahnili ...
pripravil Borja Močnik