* Če bi iskali začetke svobodnjaških improviziranih muzik, bi se morali najbrž ozreti v čas, ko je človek prvič začel »sestavljati« zvoke. Če pa bi nas zanimal nastanek žanra, poimenovanega svobodna improvizacija, bi njegove začetke iskali v sredini šestdesetih let minulega stoletja. Takrat se je kot odvod free jazza in sodobne klasične glasbe pojavila nova struja glasbenikov, med katerimi poleg Dereka Baileya, Evana Parkerja in Petra Brötzmanna najdemo tudi danes že legendarno britansko zasedbo AMM. Svoj nastanek zabeleži v letu 1965, ko se združijo kitarist Keith Rowe, tolkalec Eddie Prevost, saksofonist Lou Gare in nekoliko pozneje še basist Lawrence Sheaff, leto kasneje pa se jim pridruži še avantgardni skladatelj Cornelius Cardew. Le nekaj mesecev po izidu prvenca v letu 1966 zasedbo zapusti Sheaff, kadrovske spremembe pa ostanejo nekakšna stalnica vse do danes, ko pod znamko AMM ustvarjata le še Prevost in v začetku osemdesetih pridruženi pianist John Tilbury.
Uraden razlog za številna razhajanja je bil običajno nestrinjanje v glasbenih smernicah, vendar pa so bile v njihovem ozadju bržkone tudi osebnostne razlike članov.
Ob tako idiosinkratični izraznosti pač najbrž ni nič nenavadnega, če trenja med glasbeniki še hitreje privrejo na površje, po drugi strani pa velik del tega, kar jih je naredilo tako zanimive, lahko iščemo prav v samosvojosti članov. Njihovo muziciranje se je vedno upiralo enoznačnim definicijam, odlikoval pa jih je predvsem svojstven občutek za (improvizirano) strukturo, ki bi jo najlažje primerjali z avantgardno kompozicijo kakšnega Johna Cagea ali pa Stockhausna. V skupinskem improviziranju so se vsled podaljšanih tehnik, modificiranja inštrumentov in procesiranja zvokov običajno izgubile sledi za posameznimi inštrumenti. Prepoznavne značilnosti bi lahko našli v počasnih tranzicijah, dronu, ki ga sporadično preglasijo zvoki klavirja, saksofona, tolkal, kitare, pa tudi elektronskih posegov, zaradi česar jih štejemo tudi med pionirje elektro-akustičnih muzik. Zdi se, da je bil prav njihov avanturističen pristop tisto, kar jih je vedno gnalo naprej, najlepše pa je bil izražen prav v kontekstu njihovih koncertov.
Za AMM nekako velja, da nobenega nastopa ne pripravijo vnaprej in da je vsak dogodek unikaten ter spontan. Glasbeniki naj ne bi nikoli vadili skupaj, niti razpravljali o tem, kar so igrali. Dogovorjeno je bilo le to, da se bodo poskušali ogniti konvencionalnemu razumevanju melodične, ritmične in harmonične strukture in da se bo zvočnost gradila skozi prizmo celotnega ansambla in ne posameznih inštrumentov. V posnetku iz Bielefelda, ki ga bomo slišali, to sicer ne drži povsem, saj so bile del repertoarja tudi kompozicije, napisane le za klavir, zato v teh pač slišimo le Tilburya. Tudi sicer posnetek iz leta 1994 izpostavi precejšno razliko med njihovo interpretacijo kompozicij Johna Cagea, Corneliusa Cardewa, Christiana Wolffa in Howarda Skemptona ter polurnim improviziranim kosom, v katerem zvočnost postane precej bolj zgoščena.
Nekoliko nenavadno, ali pa celo kontradiktorno je slišati, da je zasedba, ki velja za ene od utemeljiteljev svobodnjaške improvizacije izvajala komponirana dela, vendar pa je ob tem seveda potrebno vedeti, da ni šlo za dela v konvencionalni obliki. Vseh pet kompozicij je nastalo v prvi polovici šestdesetih let minulega stoletja, njihova posebnost pa je, da v velikem delu dopuščajo – oziroma celo zapovedujejo – improvizacijo, v nekaterih primerih celo naključnost zvočnih posegov. Cardewova kompozicija 'Solo with Accompaniment’ je nekakšen nostalgičen odsev avtorjeve glasbene preteklosti, gre pa za kompleksen zapis, ki ironično izpostavi odnos med solističnim delom in spremljavo. Wolffova kompozicija 'For 1,2 or 3 people' izbor inštrumentov prepusti izvajalcem. Cageova 'Variations III' je grafičen zapis petih zvočnih parametrov, ki jih izvajalec poljubno sestavlja, ob tem pa se odpre še širok prostor za naključne zvoke. Morda najbolj radikalna je kompozicija Howarda Skemptona, sestavljena le iz besed »valovi, galebi in prodnik« in torej sloni le na impresiji, ki jo interpret namesti v povsem lastno izkušnjo. Set petih kompozicij zaključi še ena Cardewova kompozicija poimenovana 'The February Pieces', v kateri se resonance klavirskih tonov mojstrsko loti Tilbury.
Zaradi časovne omejitve bomo improviziran del tokrat izpustili, slišali pa bomo preostanek koncerta, v katerem so Eddie Prevost, Keith Rowe in John Tilbury ob sodelovanju klasičnega čelista Rohana De Saarama, sicer bivšega člana godalnega kvarteta Arditti, še enkrat več potrdili, zakaj veljajo za eno najzanimivejših formacij v polju svobodnjaških improviziranih muzik. Preden prisluhnemo posnetku, povejmo še, da smo De Saarama in Tilburya že videli tudi pri nas, letos pa v juniju pričakujemo še nastop Keitha Rowa.
priopravil Goran Kompoš
Komentarji
komentiraj >> Re: AMM: Live From Bielefeld 1994
Janez [07/04/2009]
Bravo Goran!
Še več take in podobne glasbe!Poslušal sem tudi tvojo prejšnjo oddajo o Phil Niblocku.
odgovori >>
Re: AMM: Live From Bielefeld 1994
goran [08/04/2009]
hej, lepo da ti je všeč! kako pa ti je bil všeč niblockov koncert?
odgovori >>
Re: AMM: Live From Bielefeld 1994
Janez [09/04/2009]
Na žalost nisem mogel priti zaradi zasebnih vzrokov,imam pa doma njegove YPGPN,G2,44+x2 in Touch Three.Kdaj bomo kaj poslušali Stochhausna,Xenakisa,Musica El.Viva,Hermanna Nitscha itd na RŠ?
Pozdrav
odgovori >>
Re: AMM: Live From Bielefeld 1994
goran [09/04/2009]
ko se bo janez začel pojavljati na koncertih!
odgovori >>
Re: AMM: Live From Bielefeld 1994
Janez [11/04/2009]
To je časovno za mene velikokrat nemogoče.Saj tudi velikokrat ne poslušam glasbene oddaje na RŠ,ki so mi všeč.Godbeni imperializem tako poslušam pozneje kakšen drug dan in ne v torek ob 21.30.
odgovori >>