Ob četrti obletnici smrti enega najbolj priljubljenih papežev Janeza Pavla drugega, ki je bila 2. aprila, in pred n-to ponovitvijo največjega katoliškega praznika, Kristusovega vstajenja od mrtvih, ki bo to nedeljo, bomo v luči naraščajoče gospodarske in socialne krize skušali orisati vlogo rimokatoliške cerkve pri lajšanju ekonomsko-socialnih in duhovnih težav, ki tarejo malo podalpsko kneževino. Zanimalo nas je, od kje ta dobrodelna institucija, ki svoj dobrohoten značaj izkazuje preko Karitasa, črpa finančna sredstva za svoje delovanje.
Ker podatki za preteklo in aktualno leto še niso obdelani, lahko najprej povemo, da je Karitas v letu 2007 za pomoč ogroženim namenil skupno nekaj več kot 7 in pol milijona evrov. Med viri Karitasa so s 60 odstotki darovalci in donatorji, skorajda vsa preostala sredstva pa predstavljajo državna sredstva, sredstva Evropske unije ter invalidskih in humanitarnih organizacij. Ker nam iz slovenske škofovske konference niso odgovorili, s kolikšnimi sredstvi pri financiranju Karitasa RKC dejansko sodeluje, smo na lastno pest skušali ugotoviti, koliko država letno nameni za delovanje te ustanove, s kolikšnimi sredstvi razpolaga sama RKC in koliko le-ta pavšalno vrne v obliki socialne pomoči.
Če odmislimo famozno, a točno številko vrednosti premoženja, ki je bilo v naravi in finančnih sredstvih vrnjeno s postopkom denacionalizacije in znaša 233 milijonov evrov, je prvič zanimivo to, da ne finančno ne kulturno ministrstvo ne vodi evidence o plačilu nadomestil za tiste objekte in zemljišča, ki so še v denacionalizacijskem postopku in za katera mora država plačevati nadomestilo. Podobno nemogoče je ugotoviti, kolikšen bi bil znesek pobranega davka za uporabo stavbnega zemljišča, saj sodijo verski objekti v isto skupino kot izobraževalne ustanove, vendar tudi teh podatkov ministrstva ne vodijo. Lažje je dobiti podatke o financiranju obnov sakralne dediščine, po kateri v povprečju v zadnjih petih letih kulturno ministrstvo RKC-ju nameni milijon 700 tisoč evrov letno. Kljub zagotovilu, da Ministrstvo za kulturo ni sodelovalo pri financiranju obnove gradu Goričane, osebne rezidence Ljubljanske škofije, je za dobro počutje slovenskega visokega klera državni proračun prispeval 16 tisoč evrov.
Pri gradu Goričane pa pričnemo slediti drugi liniji finančnega bogastva RKC Slovenije. Upravitelj gradu je papirnica Goričane, ki je v neposredni lasti holdinga Zvona ena, katerega lastnik je Gospodarstvo Rast oziroma Nadškofija Maribor. Holding Zvon Ena je v letu 2008 razpolagal s 570-imi milijoni evrov. V okviru gospodarske krize in splošne krize vrednot je zanimivo omeniti, da je slovenska škofovska konferenca še leta 2004 trdila, da - citiramo »socialna država dosega svoje namene le, če je tudi gospodarsko uspešna. Človeško dostojanstvo pa tudi zahteva, da živijo državljani in državljanke v takih družbenih razmerah, ki sproščajo in spodbujajo tekmovalnost.« V tej luči se je na ekonomsko tržnico spustila tudi mariborska nadškofija, ki ima največje naložbe v telekomunikacijskem podjetju T2, Heliosu, Abanki in Cinkarni Celje.
Cerkev je še leta 2005 podpirala gospodarski razcvet, v katerem danes vsi iščemo osrednjo točko moralnega propada. Ostale škofije in nadškofije v slovenski kneževini niso bile tako uspešne pri izčrpavanju borznega trga in vse razpolagajo z veliko manjšimi sredstvi. Ker dohodki od premoženja cerkve in verske skupnosti - če so porabljeni za financiranje verskega, izobraževalnega ali dobrodelnega delovanja - niso obdavčeni, je dohodke posameznih škofij skorajda nemogoče ugotoviti. Zato nam preostane zgolj okviren izračun, po katerem lahko ugotovimo, da država samo preko plačil za socialne prispevke duhovnikov in financiranja versko izobraževalnih projektov RKC na leto podari 30 milijonov evrov. Številka je sicer daleč od resnice, saj nobena od ustanov - ne ministrska ne škofovska konferenca - ne vodita javno dostopnih evidenc za prevetritev naših domnev.
Če se vrnemo na začetek, kjer od 7 in pol milijona evrov pomoči, ki jo je razdelil Karitas, 60 odstotkov sredstev dobrodelna organizacija pridobi s prostovoljnimi prispevki, lahko ugotovimo, da četudi bi RKC iz svojega žepa prispevala celoten znesek, kar je okoli 4 milijone evrov, je to izredno malo v primerjavi s tem, kolikor za njeno delovanje letno prispeva država, in še tisočkrat manj v primerjavi s sredstvi, s katerimi sama razpolaga. Ker pa obstaja velika možnost, da RKC za delovanje Karitasa ne prispeva več kot nekaj odstotkov sredstev, lahko ugotovimo, da bi bilo državno financiranje tako imenovane socialno duhovne organizacije, Rimsko katoliške cerkve, veliko bolje preusmeriti v socialne programe, ki ne omogočajo duhovne zlorabe.
Komentar je spisal Igor.
Komentarji
komentiraj >> Re: DOBRODELNOST RIMOKATOLIŠKEGA PODJETJA
Boris [07/05/2009]
Z Davčno upravo jo Pošljimo na Računsko sodišče !!!†††
odgovori >>