Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
ERI YAMAMOTO: Duologue (AUM Fidelity, 2009) (pripravil 19. 4. '09 ob 00.30) (3759 bralcev)
Nedelja, 12. 4. 2009
MarioB



* V zadnjih letih so znotraj polja jazzovskega klavirja v ospredje stopile številne japonske glasbenice, ki vešče in drzno spajajo klasično glasbeno tradicijo, avantgardo, eksperiment ter raznolike jazzovske sloge. Spomnimo se le nekaj imen, ki smo jih že srečali na domačih odrih, kot sta Aki Takase ali Satoko Fujii. Mimogrede, slednjo bomo kmalu spet gostili, tokrat na jubilejnem ljubljanskem jazz festivalu, kamor pride tudi Yayoi Ikawa s slovensko-ameriškim bendom Statements.

H krogu omenjenih že nekaj let sodi tudi Eri Yamamoto, katere koncert sicer zaenkrat ni na obzorju, je pa kajpak predmet obravnave današnje Tolpe Bumov. Podpisani sem prvič zastrigel z ušesi na njeno igranje v ljubljanski jazzovski ploščarni, ob nadaljnjem brskanju po podatkih pa sem ugotovil, da sem jo najbrž slišal že prej, le da se tega nisem zavedal. Yamamotova je namreč redna članica dveh projektov kontrabasista Williama Parkerja; igra tako v njegovem triu kakor tudi v sekstetu Raining On The Moon. Parker je tudi eden izmed štirih muzičistov, s katerimi je posnela album Duologue, serijo duetov, v katerih se njenemu pretanjenemu klavirju pridružijo še bobnar Federico Ughi, altovski in tenorski saksofonist Daniel Carter ter tolkalec Hamid Drake, ki igra na takoimenovani "frame drum".

Zgodba o prodoru Eri Yamamoto je malone klasična, saj je klasično izobražena pianistka, ki igra od svojega tretjega leta, prve skladbe pa je napisala kot osemletnica, v stik z jazzom prišla po naključju. Ko se je iz rojstne Osake odpravila obiskat sestro v New York, je v Central Parku slišala koncert tria Tommyja Flanagana in se ujela v jazzovsko mrežo. Flanagana je spoznala in svetoval ji je, naj se preseli v New York, kjer pa jo je – podobno kot zgoraj omenjeno Yayoi Ikawo – pod svoje mentorsko krilo vzel Reggie Workman, ki je postal njen profesor in usmerjevalec. Opazil jo je tudi Matthew Shipp, s katerim se je spoprijateljila in s čigar slogom njeno igranje tudi večkrat primerjajo.

Yamamotova na albumu Duologue – njenim prvim avtorskim albumom poleg tistih, ki jih snema s svojim Eri Yamamoto Trio – razkaže svojo skladateljsko in glasbeno raznovrstnost in umevanje raznolike tradicije, jazzovske, klasične, bluesovske, improvizacijske in tistih, ki v različnih kombinacijah povzemajo več tradicij hkrati. No, ona sama praktično sodi med slednje, saj jo je nemogoče uvrstiti v katerokoli zvrst. Že res, da je ob prvih zvokih jasno, da gre za jazz, a se malone vsaka skladba ponaša z drugačnim melodijskim in ritmičnim ogrodjem.

Prvo sodelovanje s Parkerjem, Subway Song, ima formo kakih precej preprostih etud, znanih iz klasične glasbe, ki pa se dokaj kmalu izkažejo za posrečeno poigravanje z motivi iz Monkove zapuščine. Skladbi s Carterjevim saksofonom se potikajo po poljanah nove klasične glasbe, tisti z bobnarjem Ughijem pa modernega jazza.

Circular Movement s Hamidom Drakom prinaša prvi višek albuma, saj se Yamamotova in naš stari znanec odlično ujameta v meditativni, a ves čas harmonsko živahni skladbi, ki jo pianistka obarva z nadihi arabske glasbe, Drake pa je že tako znan kot mojster “frame druma”, s katerim izvrstno podpre in razširi skladbo. Ta je sicer – kot nakazuje njen naslov, Circular Movement – zgrajena okrog ponavljajočega se hipnotičnega in zapomljivega motiva, ki pa ga oba muzičista ob vsaki ponovitvi dopolnjujeta z okraski, meandriranji, postanki in navdihnjenimi skupnimi izleti.

Drugod japonska mojstrica črno-belih tipk pokaže zavidljivo obvladovanje zgodovinskih pianističnih slogov od stridea, prek swinga do boogie-woogieja ter bluesovskega in bolj svobodnjaškega igranja. Skladba Muse z zasanjanim basom Williama Parkerja je resnobno zastavljena in bi se, če bi bila počasnejša, najbrž prelevila v hudo žalostinko, a očitno to ni bil avtoričin namen; takšna skladba bi namreč pošteno porušila precej živahen tempo albuma, takole pa je s svojo preudarno resnobnostjo ustvarila pravšnjo osnovo za nadaljevanje albuma, natančneje za njegov zaključek s skladbo, ki nosi za sklepni komad malce nenavaden naslov: You Are Welcome. Logika tega naslova – komad lahko slišite v podlagi – se razgrne, ko še enkrat pogledamo naslov prve skladbe, v kateri se Yamamotovi prav tako pridruži bobnar Federico Ughi in ki se glasi Thank You in je torej po pomenu predhodnica prej omenjene. Torej: “Hvala” in “Še drugič!” Slednje zadovoljno in rahlo omamljeni potrdimo po večkratnem poslušanju teh odličnih sodelovanj, navdihnjeno napisanih in občudujoče izvedenih skladb, ki se v premišljeni dinamiki razgrnejo kot svojevrstna vizitka Yamamotove, za katero upamo, da bo tudi zares kdaj prišla k nam v “vizito”.

pripravil Mario Batelič



Komentarji
komentiraj >>