* Nekaj podobnega kot sta v sredini devetdesetih let minulega stoletja v Berlinu počela Mark Ernestus in Moritz Von Oswald, zadnjih nekaj let v Detroitu počneta Rod Modell in Stephen Hitchell. Obe navezi preko svojih založb izdajata glasbo pod mnogimi svojimi psevdonimi (solističnimi in skupnimi), obema je skupna obsežna produkcija, obe uporabljata podobno analogno glasbeno opremo, predvsem pa podobnost lahko seveda najdemo v sorodni zvočni estetiki. Obstaja pravzaprav le ena bistvena razlika. Von Oswald in Ernestus veljata za očeta okleščenega dubovskega techna, Model in Hitchell pa ideje Berlinčanov sedaj razvijata naprej. Skozi njuno glasbo se je dubovski techno vrnil v rodni Detroit, pa čeprav je vsled Basic Channelove in Chain Reactionove zapuščine težko predstavljivo, da ta – skozi dubstep ponovno močno aktualna – izraznost, svojih korenin pravzaprav nima v Berlinu. Po drugi strani pa to niti ni pomembno, saj je močna (techno) povezanost Berlina in Detroita skrbela za redno izmenjavanje idej in smernic med kreativci iz obeh miljejev.

V primeru Stephena Hitchella, producenta za psevdonimom Intrusion, bi to različico techno glasbe lahko razširili tudi v Chicago, dasiravno sam pravi, da ga je v začetkih bolj inspirirala struja detroitskih glasbenikov, ki se je poskušala distancirati od čikaškega zvoka. Preden se je srečal z elektronsko glasbo, je Hitchell spoznaval soulovsko obarvane jazzovske in bluesovske glasbe, pa produkcijo Motowna, sledilo je odkrivanje krautrocka v zasedbah tipa Tangerine Dream in Ash Ra Tempel ter nato še reggae, s katerim se je resneje srečal na collegu. V reggae zasedbi, s katero je v tistem času sodeloval, je nauke o jamajških muzikah in karibskem stilu življenja nanj prenesel starejši kolega, ki je odraščal v bližini Kingstona. Ta ga je poučil tudi o studijskih in snemalnih tehnikah in s tem očitno zapečatil njegovo prihodnost. Odkritje zasedbe The Orb, nekoliko pozneje še Basic Channela in nato techno klima, ki je v začetku devetdesetih vladala v Chicagu in Detroitu, o Hitchellovi glasbeni prihodnosti niso več puščali dvoma.

Lo-fi atmosferika in zvočni karakter Basic Channelove estetike, ki je povezala dub, jazz in techno, je tisto, kar je Hitchella dokončno vzpodbudilo k lastnemu ustvarjanju. Sam pove, da ima rad vso glasbo - od housa, acid housa, duba, techna, reggeaja do bluesa in jazza, vendar pa je njegovo srce močno ukoreninjeno v globokem, temačnem technu. Tega se v mnogoterih odvodih loteva skozi številne solistične projekte, še bolj pa je prepoznaven po sodelovanju v formacijah cv313 in Echospace, v katerih sodeluje tudi Rod Modell, še eden najvidnejših sodobnih minimalističnih dubovskih techno producentov. Skupaj in posamič Modell ter Hitchell (slednji tudi s psevdonimom Intrusion) obujata to izraznost, ki po definiciji sicer sodi na klubska plesišča, praktično pa je njena uporabnost najbrž bližja karibskim aktivnostim.

Plošča The Seduction of Silence ponuja vse tiste specifike, ki so dubovski techno povzdignile med najbolj vplivne elektronske žanre in jih obenem nadgradi. Bogata atmosfera je ujeta v zgoščenih, zaprašenih zvočnih plasteh, repetitivna ritmika pa je potopljena v dubovskem odmevu. Ob tem je Hitchell – zanimivo - mnenja, da v glasbi običajno ni moč zgrešiti producentovega porekla, vendar pa bi toplo atmosferiko tokrat prej kot v industrijsko okolje Detroita postavili na Jamajko. Če seveda izvzamemo pomembno dejstvo, da gre pač za elektronsko glasbo. In to je tu mišljeno v skrajno pozitivni luči. V glasbi ni tiste za Detroit tipične postindustrijske tesnobnosti, pač pa se odpira neka pregovorna karibska ležernost, ki jo – z nekaj izjemami - pogrešamo že vse od zlatega obdobja jamajškega duba. ‘The Seduction of Silence’ odpre prostor pozabljeni lagodnosti in če je kakšen tihomorski atol preveč nedosegljiva želja, izvrstno okolje za uživanje ob hipnotičnih Hitchellovih zvokih ponudi že kakšen bližnji, urbani nervozi nedosegljiv obmorski kotiček.

pripravil Goran Kompoš