Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
NESTRPNOST TAKO IN NESTRPNOST DRUGAČE (3624 bralcev)
Torek, 14. 4. 2009
Nejc M.



Da je minulo sredo četica mladih obritobučnežev paradirala po ljubljanski Filozofski fakulteti in tam, potem ko je opazila, da je vidno nezaželena, povzročala direndaj, je verjetno znano tudi tistemu, ki tu in tam med vožnjo z mestnim avtobusom prelista brezplačno časopisje ali pa med poležavanjem pred tv-jem po pomoti pritisne na teletekst. Podalpski mediji so vestno in natančno pokrili dogodek. Toda taisti mediji so med tiščanjem skinov v črno kroniko pozabili, da so še ne toliko nazaj njihovim - za potrebe medijev in javnosti uglajenim političnim približkom - v povsem drugačni luči in enakovredno z vsakodnevno izvoljeno strankarsko politiko odmerjali udarne minute in naslovnice.

Kaj ima opraviti »10-15« pretiranih zaljubljencev v moža z brčicami na sicer odprti fakultetni debati, ko verjetno - kot razmišlja kolumnist Marko Crnkovič - niti v osnovne šole ne bi prišli, na tem mestu niti ni tako važno. Prav tako tudi ne, kdo je sprožil tako hitro in obsežno medijsko razširitev dogodka. Če se postavimo v preprosto senzacionalistično logiko večine domačih medijev, pa odgovor na to, zakaj so obisk samooklicanih nacional-socialistov tako pograbili, niti ni tako težak. Skupek besed obritoglavec, filozofska fakulteta, incident, razbita kamera in kot dodatek še posnetek, je dovolj mamljiv tudi za novinarstvo, ki je prej podobne in še precej hujše povsem rasistične izpade pridno ignoriralo.

Z omenjenim nekaj-sekundnim dogajanjem na hodniku filofaksa so se v spletnih izdajah kmalu kitili praktično vsi domači mediji, mladi »nacional-socialisti« so prišli v osrednji dnevnik nacionalke, že v naslovu novice so se »obritoglavcev« spomnili tudi pri Slovenski tiskovni agenciji. Da je pri praktično vseh medijih ostalo pri faktografskih novicah – morda še z izjavo katerega od udeležencev incidenta - in da je kakršnakoli poglobljena analiza povsem izostala, je odveč poudarjati.

Na tem mestu pa se za trenutek ustavimo in prevrtimo čas za dober mesec nazaj. Predsednik vlade Borut Pahor hiti v Maribor. Stranka slovenskega jebenega naroda - SSJN, ki jo pred tem pozna toliko ljudi kot je njenih članov, odločno grozi z referendumom in z dejstvom, da Hrvaške pač ne bo spustila v zvezo Nato. Ker se zelo mudi, bo klenim sinovom slovenskega naroda v vnovičen premislek o smiselnosti grozečega referenduma svetoval sam premier.

Pahor v Maribor seveda ni odšel sam. Z njim je tudi gruča novinarjev, še več mikrofonov in kamer. Beležijo, kako predsednik SSJN, Lovro Škrinjarič, Pahorja vabi na kozarček »štajerske kapljice«. Veljaki SSJN vabijo k obsežnim in poglobljenim izjavam, celo intervjujem. Fotografi vseh medijskih hiš z rafalom posnetkov ovekovečijo stisk rok premiera Pahorja in poglavarja Slovenskih narodnjakov, Škrinjariča. Še včeraj marginalni ekstremni nacionalisti so medijsko naenkrat bolj zaželeni kot vladna ekipa.

To, da je Stranka slovenskega naroda le za potrebe političnega agitiranja najbolj izpostavljen član široke družine skrajnega desnega političnega pola, kot tako ali drugače najverjetneje tudi nestrpni pobalini iz filofaksa, da je kot taka medijsko uglajena in oklestena najsurovejše šovinistične retorike in ikonografije, sicer pa nosilka istega političnega sporočila kot raznorazna domoljubna društva, mediji očitno ne vidijo. In mesec dni kasneje medtem ko črno-kronistično obdelujejo skine, pozabljajo, da so še ne dolgo nazaj v prvi politični plan potiskali njihove politično podobno misleče kolege.

Nezmožnost uvida dvojnih meril bi medijem, zaslepljenim od fokusa dnevnega dogajanja, še lahko odpustili, če ne bi le-ta za sabo nosila dolgoročnih posledic. Domače novinarstvo, ob tem pa tudi vladna politika s svojim pretiranim kompromisarstvom kot začetnikom vsega, in družba so namreč predvsem v primeru Stranke slovenskega jebenega naroda padli v sila spretno zanko desnih ekstremistov. S tem ko so eni veji pretiranih domoljubov - tisti »uglajeni« - vsakodnevne politične diplomatike vajeni, dopustili vstop v politični mainstream, so nehote legitimizirali tudi vse ostale članice skrajnega desnega pola, ki izhajajo iz enakih ali podobnih političnih temeljev kot pred mesecem tako opevana SSJN. In jim dali jasno sporočilo - če so sprejemljivi oni, so sprejemljivi vsi. Če je lahko Narodna stranka jebenega naroda skočila iz margine na naslovnico, potem zaslužijo prostor tudi Hervardi, Tu je Slovenija in kar je še podobnih nacionalističnih pogruntavščin. Še več, če se lahko predsednik SSJN enakovredno pogovarja s Pahorjem in mu celo postavlja pogoje, potem je tudi ves ostali desni ekstremizem vsaj enak vladni politiki.

V takšnem ozračju ne čudi porast akcij in dogodkov v čast in obrambo jebene domovine, ki smo jim priča v zadnjem času. Novinarska nespretnost, ki še sama najbolj ne ve, kako ravnati z njimi, jih senzacionalistično potiska na prvo ali na črno stran in vnaša skrb, da bomo ob podobnih pripetljajih v prihodnosti namesto medijske ignorance in pozabe desnega ekstremizma na družbeni margini dobili še več novih takšnih in podobnih.

Komentar je spisal Nejc.



Komentarji
komentiraj >>

Re: NESTRPNOST TAKO IN NESTRPNOST DRUGAČE
barbara [23/04/2009]

Dober komentar, žebjico na glavico. lp
odgovori >>