Xenophonia, 9.-12. aprila, Sarajevo
* Pretekli vikend je v Sarajevu potekala prva izdaja festivala Xenophonia, posvečenega jazzu in kreativnim predelavam tradicionalnih godb, katerega namen je, po besedah programskega vodje Edina Zubčevića, ki sicer organizira tudi Jazzfest ter vodi založbo Gramofon, širiti obzorja glasbenikom in publiki s področja bivše skupne države. Festival, ki si je ime sposodil pri zadnjem albumu Bojana Zulfikarpašića, ki je bil tudi "artist in residence" prve Xenophonie, naj bi postal neke vrste kulturna franšiza. Kar pomeni, da bomo lahko dogodke pod tem imenom lahko spremljali tudi v drugih krajih ex-Jugoslavije, zagnal pa naj bi se tudi spletni portal, na katerem bi zainteresirani lahko dobili vse relevantne podatke od tega, da je, na primer, neki album sploh izšel, do vseh recenzij tega albuma, ki so na voljo.
Projekt, ki vsekakor dobi na teži, če vemo, da v Sarajevu na primer ne poznajo ustvarjanja Lolite ali Vaska Atanasovskega, pri nas pa tudi za marsikateri bend iz južnih držav izvemo prepozno ali celo nikoli. Začrtane smernice so se na prvi izdaji festivala odlično udejanjile, predvsem v dveh prav za festival pripravljenih projektih. V obeh je sodeloval Bojan Z, ki je, skupaj z nizozemskim trobentačem Ericom Vloimansom, pripravil tudi mojstrske tečaje, na katerega so se, mimogrede, prijavili kar štirje udeleženci s hrvaške Reke!
Bojan Z je sicer prvi dan postregel s svojim solo recitalom. Kot je sam povedal na začetku koncerta v Bosanskem kulturnem centru, po velikosti primerljivim z Linhartovo dvorano Cankarjevega doma, je želel na svojem solo nastopu pokazati različne plati svojega ustvarjanja, takšne, ki bodo v prejle omenjenih posebnih projektih ostale v drugem planu. Slišali smo odličen nastop dobro razpoloženega muzičista, ki je koncert premišljeno vodil od uvodnih preigravanj tradicionalne chaabi viže iz Alžirije prek meditativnih pasaž, blizu klasične glasbe, do jazzovske in bluesovske motivike, ki so se na koncu stopile s precej eksperimentalnim igranjem, ko je strumno posegel v notranjost klavirja.
To je bil tudi edini koncert prvega, četrkovega dne, zato pa je petkov dan nudil kar tri dogodke, dva koncerta v manjši dvorani Pozorišta mladih ter prvi od dveh posebnih projektov, nastop pevke Amire Medunjanin in Bojana Z v Bosanskem kulturnem centru. Organizator ni imel srečne roke pri izbiri prvega petkovega benda, hecno poimenovanega mostarskega tria Teta Dunja, Teta Višnja i Teta Jagoda. Nevešči glasbeniki so v predolgem nastopu s številnimi električnimi kitarami, dvema basovskima kitarama, bobni in na koncu tudi balafonom poskušali združevati fusion jazz in različne tradicionalne muzike, a je vse ostalo zgolj na preigravanju nekaj neinventivnih rifov, ki so se vlekli v nedogled. V istem prostoru je zvečer nastopil bosansko-avstrijsko-srbski Edin Bosnić Quartet pod vodstvom klaviaturista Edina Bosnića, ki je igral na Fender Rhodes. Ob njem smo slišali še kontrabas, bobne in pihala v simpatičnem prepletu fusiona in etno motivov. Bend je, za razliko od omenjenih "tet", vsaj obvladal svoje inštrumente, žal pa nastop ni prinesel presežkov ne v igranju ne v načinu predelave tradicionalnih motivov.
Med obema tema nastopoma smo na osrednjem prizorišču slišali duet Amire in Bojana Z. Lotila sta se predelave makedonskih ljudskih pesmi in sevdalink. Presenetljvo so bile slednje v manjšini, kar sploh ni vplivalo na emotivnost in odličnost nastopa. Pesmi je izbrala Amira, Bojan pa je imenitno zapopadel svojo vlogo: Amirin močan, sugestiven vokal je ritmiziral z neparnimi poskočnimi ritmi, in podajal lepo podlago Amiri, ko pa ona ni pela, je k razplesanim ritmom dodajal lirične pasaže. Slišali smo nekaj dobro znanih makedonskih pesmi, ki pa jh je tandem odel v docela nove preobleke. Amira je s svojim čustvenim vokalom pesmim pridala nove pomene; Kaleš, bre, Anđo me je denimo s svojo vzvišenostjo spomnila na klasično Ave, Maria, kakor jo zapoje Josipa Lisac.
Zadnji dan Xenophonie je postregel s še enim presežkom, skupnim sodelovanjem štirih zelo različnih glasbenikov: Bojana Z, Erica Vloimansa, Damirja Imamovića in libanonskega tolkalca Bacharja Khaliféja. Repertoar je bil sestavljen iz skladb članov tega kvarteta, ki je, tako kot duo Bojana in Amire, skupen program zvadil na samem festivalu. Preplet orientalske motivike in jazzovske improvizacije, v kateri so imeli vsi člani enakovredno vlogo, je navdušil nabito polno dvorano. Imamović se je sicer osredotočil bolj na vokaliziranje in igranje kitare, edina pesem, ki jo je zapel, je bil duo z Bojanom v komadu Kafu mi, draga, ispeci, ki je nekje na sredi koncerta lepo povzel celotno dogajanje. Navdušila sta tudi Khalifé in Vloimans, slednji tudi s pretresljivo lastno skladbo v orientalski melodiki z naslovom Fatima.
Pred tem osrednjim koncertom smo v manjši dvorani slišali še odličen danski Jakob Dinesen Trio, ki se sicer ni toliko ubadal s tradicionalnimi godbami, z izjemo uvodne obdelave kubanske teme, zato pa toliko bolj z odlično odigranim modernim liričnim jazzom z dodelanim zvokom in nastopom.
Če povzamem, je Xenophonia v prvi izdaji več kot opravičila svoje načrtovano poslanstvo. Sadove te ideje pa morda že jeseni okusijo poslušalci v Beogradu in Ljubljani, kjer se bo po vsej verjetnosti ponovil osrednji koncert Xenophonie, torej kvartet Bojana Z, Khaliféja, Imamovića in Vloimansa. Zaželimo torej festivalu vse najboljše na začetku njegove poti z željami, da ga bodo spoznali po vsej širni bivši domovini!
V Sarajevu je tujim zvokovjem prisluškoval Mario Batelić.
Komentarji
komentiraj >>