Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Socialni dialog gluhih (3085 bralcev)
Sreda, 15. 4. 2009
tomazza



Življenjske razmere na danes sicer prav sončni strani Alp se zaenkrat še sploh ne izboljšujejo pač pa še naprej slabšajo. Kar le samo po sebi pomeni, da dna gospodarske krize v domači izvozno orientirani državi še pač nismo dosegli. In še, da svežnji proti-kriznih ukrepov, s katerimi naokoli opleta predsednik vlade Borut Pahor, še ne prijemljejo. V obrambo aktualni politiki na izvršni oblasti je sicer potrebno priznati, da zdravila za uspešno kuro pred posledicami tega razkroja obstoječe globalne kapitalistične ureditve nimajo niti v kapitalizmu bolje podkovanih državah in družbah. Imajo pa, prav tako kot v domovini, vse glasnejše množice brezposelnih in socialno obubožanih državljanov.

Predvsem glasno je bilo tako tudi danes pred vladno palačo, saj so premierja Boruta Pahorja obiskali protestniško razgreti predstavniki razširjene konference Zveze svobodnih sindikatov Slovenije. Eden ključnih sklepov dopoldanske konference pa da "finančne in gospodarske krize ter uničevanja podjetij niso povzročili delavci, ne njihove plače, regresi, pravice, ampak požrešnost, hazard, aroganca in špekulacije lastnikov kapitala in finančnih institucij. Za kar pa je še kako odgovorna prav politika oziroma izvršna in zakonodajna oblast, saj večino še kako aktualnega izkoriščanja delavcev, ki delo zaenkrat še imajo, omogoča prav zakonodaja.

Sodeč po besedah predsednika Zveze svobodnih sindikatov Dušana Semoliča, da morajo delavci stopnjevati pritisk na politike, sicer bodo ti klonili pritisku kapitala, so se domači sindikalisti nekako vrnili nazaj v socialistično-samoupravno čase. Nanje bodo po napovedih letos opominjale tudi proslave ob mednarodnem prazniku dela, 1. maju. Zaskrbljenost sindikatov je sicer še kako upravičena, saj je število njihovih članov in s tem tudi članarin vsak dan manjše. Edini sindikat, za katerega je ta kriza pravzaprav priložnost, pa nad tem tudi v njem ravno ne morejo biti prav navdušeni, je tako te dni na Slovenskem Sindikat brezposelnih oseb.

Zato so še kako razumljiva tudi velika pričakovanja, ki jih na vlado in koalicijo Boruta Pahorja naslavljajo domači sindikati. Prva dva svežnja proti-kriznih ukrepov zaenkrat še nista obrodila kakih silnih konkretnih rezultatov. Pravzaprav gre le za poskuse gašenja požara, ki se do konca še pač ni razplamtel. Zato so sindikalistične zahteve pravzaprav nujne in logične. Tako med drugim od vlade zahtevajo spodbujanje zaposlovanja za nedoločen čas in več delovnih mest za mlade, takojšnjo spremembo zakona o minimalni plači, spremembo dohodninske zakonodaje, obdavčitev luksuza in krepitev javnega šolstva ter zdravstva. Vse to pa so gotovo zahteve, ki bi jih tako ali tako na svoji agendi morala imeti vsaka vsaj malo v političnem smislu leva koalicija in vlada.

Toda Borut Pahor se je po današnjem sestanku s predstavniki razširjene konference Zveze svobodnih sindikatov odzval kar se da predvidljivo. S populističnim leoporečjem pač. Iz njegovih ust tako ni bilo ničesar slišati o ne ravno uspešnih že uveljavljenih dveh svežnjih vladnih ukrepov. Zato pa je dominirala večkrat izpostavljeno poudarjena besedna zveza socialni dialog. Tako je predsednik vlade s svojim narejenim nasmeškom vred zbranim v zaradi vse slabših življenjskih razmer na Slovenskem namrgodene obraze navrgel, da mora Slovenija okrepiti socialni dialog. In da Vlada želi, da bi iz krize vsi prišli močnejši in še da ne bi nihče ostal poraženec. Pa še o ravnotežju med tekmovalnostjo in solidarnostjo, do katerega še mora priti, je bilo moč slišati pred vladno palačo.

Gotovo ključna Pahorjeva obljuba pa je, da v luči tega okrepljenega socialnega dialoga, vlada tretjega svežnja proti-kriznih ukrepov, v katerem je predvidenih 17 ukrepov in nekatere še naprej tajne strukturne reforme, ne bo predlagala, predenj jih ne uskladi s socialnimi partnerji, torej tudi sindikati. Paradoks tokratnih Pahorjevih besed je sicer v tem, da to pravzaprav pomeni, da si je vlada s tem že vnaprej še nekoliko bolj zavezala lastne roke. Proti-krizni ukrepi namreč praviloma niso pisani na kožo širšim delavskim množicam. Toda počakajmo, kot pravi Dušan Semolič, štejejo dejanja in ne lepe besede.

Med lepe besede sicer uvrščamo tudi osrednja poudarka sindikalističnih pričakovanj in zahtev: solidarnost in družbena odgovornost kapitala. Toda kaj, ko ta že v osnovi nista lastna temeljnim postulatom globalnega kapitalističnega sistema, katerega razkroju smo povsod po svetu priča. Kot ena navadna delniška družba se nenazadnje obnaša celo domača država. V Sloveniji d.d. namreč delavce izkoriščajo tudi monopolistična podjetja, katerih lastnik je država, in potemtakem tudi ta samooklicano leva vlada.

Ključen problem sedanje družbene ureditve na Slovenskem je, da ima od peščice menedžerskih bogatunov, ki so se bajno okoristili s socialno razslojenostjo, kot jo poznamo in imamo, povsem neposredno korist tudi vsakokratna koalicija in vlada. Tudi vlada Boruta Pahorja, pravzaprav pa kar celotna domača strankarska politika. Vse dokler si bodo mogotci, ki so prav po črki zakona izpeljali vse te silne menedžerske odkupe, s financiranjem predvolilnih kampanj še naprej kupovali politike, in vse dokler bo pravzaprav vsaka stranka imela svoj spisek rdečih, črnih ali kakih drugih direktorjev, bo pač še naprej šlo zgolj za socialni dialog gluhih. In še večjo revščino. Toda tako to pač gre.


ODPOVED: Tudi tokratni N-euro moment sem z današnjim Pahorjevim leporečjem o nadaljnji krepitvi socialnega dialoga na Slovenskem v zobeh prispeval Tomaž Z.




Komentarji
komentiraj >>