Petek, 17. 4. 2009
jizah
* Bostonski stihoklepač Mr. Lif je eden od raperjev iz političnega oz. zavednega raperskega kroga, ki tekstovno nadaljuje tradicijo Public Enemy, a jim poleg močne politične konotacije dodaja še razne teorije zarot, do te plošče podprtih s podtalno avantgardno glasbeno produkcijo, precej odmaknjeno od tipičnih raperskih produkcijskih tokov. Na sceno je skladno z dvigom internetnih raperskih strani priplezal konec devetdesetih, ko se je raperska scena dokončno razslojila na nekaj različnih podzvrsti in vzpostavila jasno ločnico med »mainstreamovskim«, skorajda popolnoma trendovskim pristopom nove pop-rap generacije, predstavniki stare šole ter neodvisnim podtaljem.
Po začetnih izdajanjih singlov za različne založbe se je Lif nato dodobra vkomponiral in udomačil v samo jedro progresivne avant-raperske založbe »Definitive Jux«, ki je tudi kreirala njegov zvok, sloneč na podlagah podtalnega junaka in »Def juxovskega šefa« El-P-ja ter Lifovega kolega iz trojca Perceptionists, Fakts Ona. Z njima je konfuznost ameriškega vsakdana znotraj Lifovih besedil dobila še močnejši in bolj pristen prizvok kritičnosti do družbe. Tokrat pa se je, ni znano ali permanentno ali zgolj začasno, Mr. Lif postavil na lastne založniške noge in pri lastni založbi Bloodbot Tactical Enterpreisis izdal – verjeli ali ne – šele svojo tretjo studijsko ploščo. Kar se ob mnogih njegovih ep in singl izdajah zdi skoraj neverjetno, a je ob dejstvu, da je njegov pravi dolgometražni prvenec pravzaprav živa plošča, podatek povsem resničen.
Po pravem solističnem prvencu »I Phantom« ter njegovem manj uspešnem nadaljevanju, albumu »Mo' Mega« izpred treh let je Lif torej izpod varnega zaledja Definitive Juxa postal sam svoj šef in skreiral album »I Heard It Today«, katerega koncept se naslanja na dva dogodka. Prvi je vsekakor srečanje s smrtjo na ameriški turneji, kjer je voznik zaradi svoje zaspanosti prevrnil avtobus in Lif se je znašel smrti nasproti. Zaradi tega na albumu srečamo veliko več pozitivnih zaključkov kompozicij, kot smo bili tega pri Lifu vajeni do sedaj, saj fant večkrat, sploh ob koncu albuma, sporoči, da je življenje treba zadihati s polnimi pljuči. Druga, konceptualno še bolj vpeta značilnosti albuma pa je ta, da je plošča nastajala sočasno z velikim padcem ameriškega gospodarstva, podprtim z močno Obamovo kampanjo in vsem bliščem in bedo ZDA, saj Lif svoja opažanja opisuje po sistemu blogov, torej kronološko orisuje dogodke od začetka velikega finančnega preplaha do dokončnega ustoličenja novega ameriškega predsednika. Paranojo kolapsa ameriškega in s tem tudi svetovnega gospodarstva Lif opisuje skozi oči vsakdanjih ljudi, s katerimi se je o tem večkrat pogovarjal na ulici, in tako izključi svoj do sedaj vedno zelo značilen osebni pečat oziroma ga spretno meša z glasom ljudstva.
Tematsko sicer zveni rahlo populistično, prežvečeno, v njegovih besedilih ne izvemo pravzaprav ničesar novega, hkrati pa nas še enkrat odpelje v glavo tipičnega malce bolj razmišljujočega Američana, ki govori o medsebojni črnski osovraženosti, o katastrofalnem ameriškem izobraževalnem sistemu, ob tem pa vseskozi lovi stično točko preko padca svetovne ekonomije. Poleg tega podeli nekaj nasvetov, kako se rešiti vsakodnevnih stresnih situacij okolja, v katerem živimo, se obrača na ljudi, ki si ne morejo privoščiti niti karte za avtobus in daje upanje brezdomcem ter, kajpak, sicer tokrat le preko t. i. skita, v dogajanje družbe vključi tudi policijsko brutalnost. Besedilno preseneča predvsem s tem, da je precej izboljšal vizualno predstavljivost povedanega, da se veliko bolj osredotoča na ljudi ter vsaj poskuša iskati rešitve, česar v svojih prejšnjih delih ni storil. Skozi nekakšno avtobiografsko prizmo se torej sooča s koncem osemletne Busheve vladavine, zaobjame vročico, nastalo okrog Baracka Obame, za katerega pa se izkaže, da ga Lif niti približno ne slavi tako kot večina temnopolte in svetovne javnosti, marveč čaka na to, kaj bo fant resnično naredil. Ob tem se boji, da je isti kot ostali. Vsekakor pa gre poudariti, da besedila niso tako depresivna, kot nakazujejo izbrane tematike. Da album ni monoton, med drugim poskrbita tudi raperska veteranka Bahamadia ter agresivni raper Vinnie Paz s svojima vložkoma. Plošči pa lahko v plus štejemo tudi kratkost, saj traja le 40 minut.
Z glavnim vprašanjem albuma, kako Mr. Lif zveni brez produkcije El-P-ja, se njegovi privrženci ukvarjajo že nekaj časa. Vsekakor gre za produkcijsko bolj čist, manj zapleten in manj dodelan, a povsem simpatičen zvok, pri katerem pa znova izstopi čudežni bostonski deček Edan, ki je ustvaril z naskokom najboljšo produkcijo na albumu in je kot njegov stari sodelavec tudi največji približek stari Lifovi produkciji. Korak s starimi podlagami drži še J-Zone, ostala manj znana imena, kot so Therapy, Batsauce, Headnodic, Willie Evans Jr. in Mr. Lif sam, pa album odpeljejo v nekakšno mehansko-sintetično celoto s poudarkom na sintetizatorjih, kjer le redko slišimo kak stari organski soul ali funk vzorec.
Njegov avtoritativen, osredotočen ter izrazit vokal v seštevku z inteligentnim, strastnim in nalezljivim podajanjem besedil je malce izgubil na sami ostrini, v besedilih najdemo manj politike kot prej, veliko bolj pa se tokrat obrača proti ljudem, ki se jim na prvih dveh albumih in vmesnih ep-jih ni kaj prida posvečal. Že res, da je Lif s tem pokazal novo verbalno moč in kot razmišljujoč raper preko besednih iger in zanimivih rim nesebično plava med politiko in užitkom življenja, vendar se je nekako izgubila njegova originalnost, saj kreativno le ponavlja staro formo, ta pa je z novimi producenti izgubila na trdnosti in drugačnosti. S svojim večritmičnim tokom besed bi se lahko držal svoje formule, s tem bi obdržal svojo moč, ki se je poleg politično obarvanih besedil skrivala predvsem v progresivnih, za mnoge malce nenavadnih podlagah, z delno spoliranostjo le-teh pa je tudi njegovo sporočilo izgubilo kanček ostrine.
pripravil Jizah
Komentarji
komentiraj >>