Slovenskemu političnemu bestselerju – Zgodbi o uspehu – je kolaps svetovnih finančnih institucij ponudil možnost, da ponovno izide, tokrat v popravljeni verziji. Za razliko od vseh prejšnjih, ki so bile na police cenenih političnih floskul distribuirane s strani vsakokratne oblasti, je tej namenjeno, da se napiše in v zavest življa poda sama. V obliki nekakšnega samizdata, ki družbeni realnosti ponuja edino možnost, da izrazi svoje ločeno mnenje.
Zgodba o uspehu je namreč zaživela svojo lastno, neodvisno življenje. Fiktivna naracija, ki se je opirala na hvalisavo interpretacijo ugodnih gospodarskih razmer, je avtorjem spolzela iz rok in se nam tokrat ponuja v žvečenje v drugačni podobi. Glavni junaki sicer ostajajo isti, a njihovi karakterji in vloge so doživeli radikalne korekture.
Suspenz, ki se je vzpostavljal v zadnjih osemnajstih letih ekonomske tranzicije s pomočjo privatiziranja nekdaj družbenega premoženja, je bil spregledan samo s strani nekaterih heretikov, ki so opozarjali na zablode nove religije tržnega gospodarstva. Dvomi so bili vedno znova sprejeti z omalovaževanjem častilcev kulta, ki so bili vsi po vrsti po Pavlovo spreobrnjeni. Nekdaj goreči preganjalci liberalne in kapitalistične misli so na poti iz bratstva in enotnosti spregledali in postali prav tako goreči apologeti prostega trga, umika države iz gospodarstva in zasebne pobude. Sedanji šok bo zato, kot bi pojasnil Hitchcock, toliko bolj mučen in dolgotrajen.
V najčistejši obliki so utišana protislovja spregovorila v začetku tega leta. Počen balon špekulativnih finančnih inštrumentov je v beg pognal tudi do sedaj polnojajčne ekonomske pistoljerose, katerih peščeni gradovi so se v oseki svežega denarja začeli razblinjati. Tako kot prihodnost vseh odpuščenih delavcev in tistih, ki jih enaka usoda še čaka. V že dodobra zgoščenem sranju nam je bil v parlamentarni groteski s končnim računom serviran privid najuspešnejše vlade doslej. To je bilo zadnje poglavje Zgodbe o uspehu vseh prejšnjih oblastnih nomenklatur, ki je bilo spisano z blodnjavim in od realnosti odklopljenim slogom.
Če je mizerna politika poskušala ubežati realnosti, je le-ta sama te dni poskrbela, da se je drži kot drek plavajočega. Peripetije okoli Nove ljubljanske banke namreč niso razgalile samo vzponov in padcev menedžerskih frajerjev, ti so samo simptom, brez kinča je obvisel predvsem politični ceh, ki je v prvi vrsti zaslužen za trenutni položaj. Incestoidno je servisiral menedžerske prevzeme, po potrebi pograbil retoriko nacionalnega interesa, se preko paradržavnih skladov navidezno umikal iz gospodarstva, hkrati pa gojil inventivno obliko samoupravljanja s temelji kapitalizma. Samoupravljal se je lastniški del ekonomskega sektorja, pri čemer pa ni bilo nikakršne participacije zaposlenih. Njihovo nerganje o socialnih vprašanjih je bilo pokroviteljsko odrinjeno na rob, češ, več kot bo kapitalističnih frajerjev, bolj fantastično bo vaše življenje, saj naj bi bili ti kapitalistični frajerji predpogoj za službe delavcev.
Zato ne čudi, da si v sedanji vladajoči koaliciji stranke grozijo ravno preko kadrovskih položajev v upravah in nadzornih svetih. Medtem ko se vsaka stimulativna nebuloza za premagovanje finančne krize mirno prebavi, pa je konkreten vpliv na gospodarstvo povod za grožnje o izstopu iz vlade. Utapljajoče apologete izvirne slovenske različice o tranziciji je namreč končno ujel njihov lastni drek ustvarjanja kapitalistične meritokracije.
Komentar je Tadejev.
Komentarji
komentiraj >>