Petek, 24. 4. 2009
jizah
* Večno teoretiziranje o tem, da je rap pravzaprav nekakšen derivat punka in njegov naslednik, se ponovno zastavlja ob novem, že tretjem albumu Stefona Alexandra alias P.O.S.-a, raperja s punk, rock in hardcore koreninami, sicer pa tudi člana punkovske zasedbe Building Better Bombs. Hiphop estetika naj bi po koncu prvinskega punkovskega buma nadaljevala z brezkompromisnimi, prvinskimi, jeznimi, uličnimi, politično angažiranimi, a zavednimi in resničnimi pripovedmi ulice ter s tem zaobjela bistvo punka. Ob dodatnem razmisleku, da prvi raperski producenti niso bili glasbeno podkovani, temveč povečini DJ-i in da je lahko skoraj vsak novo prihajajoči emsi poprijel za mikrofon ter manifestiral lasten pogled na svet, pa smo vse bližje paraleli med punkom in rapom. Rap je oz. bi moral biti po mnenju mnogih edini legitimni naslednik punka, tako glede verodostojnosti podajanja besedil kot tudi produkcijske nespoliranosti.
Z zgoraj napisanimi vrsticami se, vsaj glede na to, kar govori v svojih besedilih, strinja tudi vse prezentnejši predstavnik novovalovskega rap združenja v Minneapolisu, kjer pod budnim očesom Sluga deluje danes verjetno celo najbolj legitimna in kredibilna raperska založba Rhymesayers, raper P.O.S. V Minneapolisu je poleg dvojca Atmosphere ter Brotherja Alija, P.O.S. postal vse glasnejši in vse bolj viden član raperskega podzemlja in v mnogih pogledih mu nihče ne bi pripisal črne polti. Kot srednješolec se je namreč za razliko od svojih temnopoltih kolegov znašel znotraj hardcore in punk scene, šele kasneje pa ga je začel bolj zanimati rap, ki ga v zadnjih nekaj letih uspešno križa s punkersko držo. Njegova besedila tako posegajo v vsakdanje človeške tegobe, trenutno sloneče na recesiji in vsesplošnem političnem onaniranju po ljudstvu, ki pa jih v več primerih P.O.S. poveže z introspekcijo. Socialna kritika oz. socialna zavednost se kaže preko ilustrativnih besedil, kjer napada ameriško vlado, se sooča s problemom rasizma, kritizira pop kulturo in vsesplošni hipermaterializem, prevzema stanje splošne depresije, paranoje in nemoči ljudstva, vse to pa nam podaja preko jeznega, surovega, strastnega, a razsodnega ter abstraktnega vokalnega mešanja hiphop flowa, z vsebujočo punk oz. hardcore influenco. Z odrezavim, sarkastičnim in intenzivnim igranjem z besedami ter rimami nas s svojim občasno agresivnim vokalom vodi od relevantnih tematik do travmatičnega vpogleda v svojo sicer v osnovi precej vsakdanjo življenjsko zgodbo.
Moč P.O.S.-a pa se kljub vse boljšemu flowu ter vse boljšimi besedili skriva v njegovi samosvoji mračni povezanosti med glasbenimi podlagami in izrečenimi besedami, med mešanico hiphop produkcije ter živih inštrumentov, ki jih vse po vrsti igra P.O.S. sam. Zavestno poseganje v deloma eksperimentalno hiphop držo s samosvojo produkcijo, obsegajočo tako žurerske kot zamišljeno introspektivne ali pripovedno zelo raznolike zgodbe, daje albumu posebno atmosfero in moč. Glasno, a melodično, dinamično, mestoma zelo čustveno ploščo bi žanrsko pravzaprav težko umestili v hiphop, temveč bi bila boljša opredelitev, da gre za nekakšen hibridni crossover z občasno distorzijo in izjemno močnimi, izrazitimi in vseprisotnimi bobni ter tolkali, ki od tipičnega hiphoperskega bobna tavajo tako proti surovi metalski uporabi snarov kot proti intenzivnim bobnarskim izletom k sodobni, udarni elektroniki. Poleg bobnov je vsekakor potrebno izpostaviti tudi žive bas linije, ki pa se produkcijsko včasih skrijejo le kot vzorci in se kot taki dobro izlijejo v strukturo skladbe. V njih lahko najdemo tudi nekaj prvinske hiphop estetike s konca osemdesetih, ki se v nenavadno mešanico glasbenih podlag, besedil in občasne poezije, izlijejo na precej dovršeno in tehnično izpiljeno produkcijsko sliko, za katero so sicer poleg P.O.S.-a samega poskrbeli člani njegove zasedbe Doom Tree – Lazerbeak, MK Larada ter Paper Tiger. Ravno omenjena produkcijska četvorka, znotraj katere sta za skoraj celotni album poskrbela P.O.S. in Lazerbeak, Paper Tiger ter MK Larada pa sta dodala vsak po eno kompozicijo, je tisto, kar P.O.S.-a loči od hiphoperske logike, da moraš na album vedno povabiti vsaj enega visokotiražnega producenta, ki poskrbi za prvi singl, preostanek plošče pa je narejen povsem drugače. P.O.S. vse ostale producente namreč pozna tako dobro, da ve, da se bodo fantje dobro vklopili v njegov produkcijski kontekst in iz njega ne bodo prav veliko izstopali. Tako dobi prav tak zvok, kot si ga želi, kar je za raperja, ki poleg rapanja in pisanja besedil igra še vse inštrumente, velikanska prednost. Ničesar drugega pa ne bi mogli trditi za vokalne goste, saj so vsi vokalisti njegovi prijatelji in znanci, nihče nima zvezdniškega pridiha, s tem pa postane jasno, da se glavni akter ne opira na goste, temveč mu ti služijo zgolj kot dodatek, medtem ko nosi glavno težo sam. Med gosti je potrebno vsekakor izpostaviti pevca hardcore zasedbe None More Black, Jasona Shevchuka ter raperko Desso, ki poskrbi za malce drugačno atmosfero albuma.
Sicer ne pretirano koheziven album »Never Better« vsekakor sodi v kategorijo »must hear« hiphop pa tudi alternativnih plošč leta 2009, saj s svojo občasno zmedenostjo, samosvojim stilom, ekspresivnostjo ter pošteno vsebino, pri kateri se rapidne vokalne linije dobro vklopijo v podlago, ponuja nekaj svežega vetra na hiphop sceni. Občasna abstraktnost povedanega, dobra besedila in produkcija, ki vase vsrkava tako industrial, elektronske kot tudi punk elemente, nas preko kreativne zasnove pripeljejo do večkratne ponovljive vrednosti. Občutno izboljšan flow glavnega govorca, ki je med svojim prvencem in tretjim solističnim projektom »Never Better« naredil velik vokalno-raperski preskok, odpelje poslušalca naravnost v glavo pripovedovalca. Na albumu svoje mesto najdejo tako zapeti refreni kot praktično edini resnejši zvočni vzorec/ sample, v katerem lahko slišimo Fugazije.
pripravil Jizah
Komentarji
komentiraj >>