Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
O šovinizmu in spoštovanju glavnega junaka Snežnih krogel (4354 bralcev)
Sreda, 13. 5. 2009
vizualka



Letos izdani roman Snežne krogle Milana Kleča je dovolj zanimiv, da ga lahko analiziramo na več nivojih. Lahko ga beremo tako kot Goran Schmidt v predgovoru in roman razumemo kot metaforo - tàko filozofsko o iskanju otroškosti. Lahko smo formalni in se poglobimo v strukturo njegovih stavkov. Zabavamo se ali pa se vzgojeno pridušamo ob njihovi kratkosti in pogovornosti. Lahko razgradimo strukturo romana in ugotovimo, da je poln zastranitev in je osnovna zgodba res kratka.

Takole gre: Ostarelemu tipu pri šestdesetih propada razmerje z žensko, ki jo imenuje Rokerica. Že razmišlja o novi zvezi - tokrat prvič z vrstnico - vmes pa se odpravi silvestrovat v Beograd, kjer ga pritegne prijateljeva hči. Sledi še zadnjih nekaj strani, na katerih naš dedi z ekipo pred smrtjo reši beograjskega frenda in osnovne zgodbe romana je konec.

Večino ostalih strani sestavljajo zastranitve. Nekaj malega je napisanega o pomenu in metafiziki snežnih krogel, ostalo pa so življenjska vprašanja in prigode, ki večinoma izvirajo z ljubezenskega ali alkoholnega področja. Tiste z ljubezenskega področja Klečevega junaka takoj uvrstijo med šoviniste, kakršni so v Ljubljani cveteli v časih, ko je bila celo ekipa Radia Študent še pretežno moška. Bilo je v zlatih osemdesetih. Danes takšnih vsaj med kulturniki ni več veliko. Ali pa si ne upajo več govoriti tako glasno.

V letu 2006, ko je Kleč za delo Srčno dober človek in zvest prijatelj prejel nagrado Prešernovega sklada, je bil v Delu objavljen intervju z naslovom: "Moja ženska ne sme biti bralka." "Tudi obratno velja za Kleča", pride na misel bralki, ko se prebija skozi Snežne krogle: "Klečeva bralka ne sme biti ženska." A če bralka preživi prvo užaljenost nad očitno naslado, s katero Kleč blati bivše, sedanje, bodoče in vse ostale, če ji uspe izstopiti iz svoje blago feministične pozicije in sprejeti dejstvo, da je glavni junak pač tak kakršen je – in vsi pišejo, da so Klečeve zgodbe avtobiografske – lahko spozna dobro plat romana.

Ko Kleč blati moške in še posebej ženske, takšne in drugačne, ko grobo pohodi soroševko in Soroševo institucijo nasploh, popljuva nekatere umetnike in marsikoga drugega, ki se pojavlja na ljubljanski kulturniški sceni, je pri tem popolnoma iskren. Globlje iskrenosti ni, pa čeprav je ta popolnoma subjektivna. V času, ko postajamo vse bolj evropski, so Klečevi romani dobra šola za politično korektno, vljudno populacijo. In čeprav nekateri odlomki iz romana v bralki vzbujajo željo po pretepu pisatelja, mu je na drugi strani hvaležna, ker se postavlja v vlogo tistega, ki ima o stvareh vedno lastno mnenje in ga izraža tudi kadar se to ne sklada z mnenji, ki v družbi veljajo za pravilna.

Poleg tega, da je Klečev opus prava rumena kronika ‘podpovrhnjice’ ljubljanske kulturniške srenje, ki jo vestno beleži že vrsto let v številnih romanih, ga zaznamuje tudi prehajanje v fantastiko. A ta fantastika je v Snežnih kroglah bolj druga liga. Z razvojem pripovedi je vse bolj prisiljena. In na koncu se zdi, kakor da je tam le zato, da roman postane "književnost".

Kleč je res živ tam, kjer je najbolj banalen. Ko govori svoje krute resnice o sebi in drugih, ga je najlepše brati. Malo zato, ker vsi radi slišimo kako pikro na račun drugih, malo zato, ker uživamo v pred nami razgaljenem tujem življenju, pa tudi zaradi tega, ker je iskrenost lepa čednost, pa smo na to v časih, ko je videz bolj pomemben kot resnica, vsi pozabili.

Kleč je med branjem razjezil in vzbudil spoštovanje Petji.



Komentarji
komentiraj >>