The Necks, 12. 5. 2009; Klub Cankarjevega doma, Ljubljana
* Obiskovalcu, ki je sinoči morebiti zamudil deset uvodnih minut koncerta avstralske trojice The Necks, se je ob vstopu v napolnjen Klub Cankarjevega doma bržkone odprl sila nenavaden prizor. Množica lebdečih poslušalcev, nekaterih že povsem pod stropom, nekaterih malo nižje, morda pa tudi nekaj še na tla prilepljenih, počasi ogrevajočih se posameznikov. Če gre seveda soditi skozi perspektivo tistih, ki smo se v zamaknjeno muziciranje trojca potopili že v prvi minuti. Vzgon ob zgoščenem tkanju bogate zvočne atmosfere je bil v deseti minuti namreč že na stopnji, ko se lahko le še prepustiš hipnotičnim impulzom, stopiš v eno z glasbo, bendom, prostorom in publiko, ter poletiš nekam v središče dogajanja.
V Evropi in Avstraliji silno cenjena zasedba najbrž ne potrebuje posebne predstavitve. Te dni - vsled zadržanosti in ne-obiska koncerta - bržkone eden najbolj tegobnih ljudi daleč naokoli, sicer član Rš-eve glasbene redakcije in velik Necksov entuziast Tadej Droljc, je v zadnjih treh letih namreč obsežno popisal vse njihove koncerte v bližnji in daljni okolici, pa tudi oba njihova, v tem času izdana albuma. Bend še vedno sestavljajo basist Lloyd Swanton, bobnar/tolkalec Tony Buck in pianist Chris Abrahams, še vedno igrajo slabo uro dolge kose in še vedno se držijo iste ideje. Ta »še vedno« bi pravzaprav lahko razpotegnili čez vseh, sedaj že več kot dvajset let njihovega ustvarjanja. Zdi se, da že dvajset let na neštetih koncertih in več kot desetih albumih igrajo eno samo neskončno repeticijo. In to repeticijo so v dveh delih odigrali tudi sinoči.
Preprosto okarakteriziranje glasbe trojca s pojmom repeticija pa je vsaj tako varljivo kot glasba sama. Swanton, Buck in Abrahams znotraj tega (navideznega) ponavljanja namreč vedno znova najdejo nove odtenke, ki pa se odprejo šele, ko se poslušalec povsem prepusti glasbenemu toku. Takrat glasba odpre prosto pot njegovi domišljiji in ga odpelje – najraje »nekam tja, spodaj«. V prvem kosu na primer na potapljanje v prostrani Pacifik nekam daleč od severozahodne avstralske obale. Počasno spletanje pulzirajoče repetitivne strukture je predvsem zavoljo Buckovega vztrajnega in natančnega potrkavanja po činelah in žvenketanja spomnilo na glasbo z albuma ‘Townsville’. Zelo osnovni melodični in ritmični nastavki so se tu v slabi uri skozi značilno iskanje majhnih sprememb dvignili do počasnega, a intenzivnega vrhunca in se zgostili v mantričnem ponavljanju, ki ni skrivalo sorodnosti s severnoameriškimi minimalisti. Ob tem je zanimivo, da so le-ti tudi v interpretaciji velikih orkestrov pogosto ohranjali razmeroma suhoparno zvočnost, med tem ko The Necks zgoščeno zvočno maso sestavijo le s tremi osnovnimi inštrumenti.
Kontrast prvemu je trojec ponudil z drugim, bolj razgibanim kosom, s katerim je opomnil, da je njegovo muziciranje vselej plod spontane improvizacije. Če so s prvim glasbeniki ostali bliže minimalistom, so se z drugim odmaknili v nekakšen samosvoj hibrid jazza in avantrocka. V tem delu je poslušalec čofotal bolj na površju zvočnega toka, odprla pa se je predvsem dimenzija tvorjenja zvokov. Če tega ne bi slišal v živo, nikoli ne bi uganil, da so le plod navdahnjene, mojstrske interakcije med bobnom, basom in klavirjem. Ko se mnogoteri zvoki zlijejo v eno, se začneš spraševati, ali bogate zvočne plasti nemara ne prihajajo iz kakšne digitalne škatlice. Pogleduješ pod Abrahamsove prste in že postaviš tezo o delno prepariranem klavirju, ko se ti zazdi, da tisti zven ne prihaja iz klavirja, pač pa nekega (skritega) zvončkljavega priveska na bobnarjevi nogi. Zaslišiš intenzivno podpovršno dronanje, se ozreš v Swantona in po lokanju sodeč ugotoviš, da njegov kontrabas morda le ni vir tega brnenja. Zvoki treh inštrumentov se preprosto stopijo v en sam, navdušujoč zvočni vrtinec.
The Necks kljub po vseh zakonitostih predvidljivemu naboru zvokov, vedno znova uspejo ustvariti nepredvidljivo glasbo. Z na papirju tako zelo restriktivno estetiko znajo odpreti dosti širši prostor kot mnogi drugi bendi, ki iz albuma v album spreminjajo svojo izraznost. To pa je le še potrditev več, da glasbe preprosto ni moč spraviti na papir, pač pa jo je treba slišati, doživeti. Po možnosti v živo, še toliko raje v koncertni izkušnji kot jo pričara trojec The Necks.
Sinoči je v Klubu Cankarjevega doma lebdel Goran Kompoš.
Komentarji
komentiraj >>