Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
NOMO: Invisible Cities (Ubiquity, 2009) (ponovitev 29. 5. '09 ob 00.30) (3736 bralcev)
Petek, 22. 5. 2009
jizah



* Četrti album divje žive detroitske zasedbe Nomo, imenovan »Invisible Cities«, je po manj kot letu od izida njihovega tretjega, med kritiško srenjo precej čislanega albuma »Ghost Rock«, nepričakovano, a učinkovito oplazil police svetovnih glasbenih ploščarn. »Invisible Cities« je pravzaprav album, deloma posnet že med snemanjem albuma »Ghost Rock«, saj gre za nekakšne napol odpadke omenjenega albuma, pomešane z novo nastalimi kompozicijami, posnetimi in spisanimi med predzadnjo veliko svetovno turnejo tega nenehno nastopajočega glasbenega kolektiva, zbranega pod kreativnim vodstvom Elliota Bergmana. Že v začetku velja poudariti, da se bo v sklopu letošnje ameriško-evropske turneje zasedba ustavila tudi v Ljubljani, kjer bo v sklopu festivala Druga godba nastopila na letnem odru Gale hale.

Nomo na svojem četrtem albumu, katerega kategorizacija kot album je vsaj malce sporna, nadaljujejo z delom, osmišljenim na lanski plošči »Ghost Rock«, kateremu so odvzeli malce elektronike ter kraut rocka, zato pa so se vrnili k svojim zgodnjim afrobeat koreninam z začetka tega desetletja. Žanrsko je zasedbo še vedno nemogoče umestiti v kateri koli glasbeni žanr, saj se spontano sprehajajo med osnovami funka, jazza in elektronike, od koder nas peljejo v svet latina, soula, afrobeata, fusiona, celo free jazza sedemdesetih, contemporary jazza, post rocka in nekakšnega future funka. Temelj zasedbe se skriva v surovih in udarnih bobnih in močnih, tudi doma ročno izdelanih tolkalih ter na »kutijevsko« zaranžiranih trobilih, ki mnogokrat prevzamejo vlogo glavnega možgana benda, saj izstopijo iz svoje osnovne strukture in si izborijo svoj prostor. Osrčje njihove melodične trobilne sekcije pa nenehno išče skupno točko v zamotanem, a hkrati prisrčnem, melodičnem in hipnotičnem funku, ki skozi svojo elektrifikacijo dobi drugačen zvok, ki ga krasijo tudi drugačni produkcijski prijemi. Ravno razdelani aranžmaji in specifična produkcija sta glavni točki njihovega novega albuma, saj znotraj spontanega organskega glasbenega zavitka, najdejo svoj prostor tudi povsem neobičajni zvoki distorzirane kalimbe, odmevajočih trobil ter za njih resnično neobičajnih brezbesednih ženskih vokalov, ki nenehno vzpostavljajo nekakšen tihi dialog z ritmiko bobna. Elektronski loopi so skriti v ozadje funk harmoničnosti in sledijo kompleksni ritmiki v domačem studiu pridelanega zvoka, ki ravno zaradi domače studijske, recimo ji kar Nomo estetike, večkrat dobijo nekakšen eksotični prizvok, izlit preko ekstatičnosti njihovega, zelo odprtega in drugačnega pogleda na sodobno plesno godbo. Glavno presenečenje tega hudo nalezljivega, po svoje odpuljenega ter zabavnega funky albuma pa sta odlični priredbi, ki jih na albumu verjetno ni pričakoval nihče. Gre namreč za poklon dvema velikanoma glasbe 20. stoletja, in sicer brazilskemu genialcu Tomu Zeju, ki so mu priredili skladbo »Ma« ter newyorškemu inovatorju Moondogu, čigar kompozicijo »Bumbo« je ta devetčlanski kolektiv opravil suvereno in ekspresivno. Pri obeh kompozicijah pa gre za resnični priredbi in ne le za poskus »novopopovskega« kopiranja aranžmajsko identične, le na novo odigrane skladbe.

Album »Invisible Cities« je prepričljivo nadaljevanje njihove odločne in samosvoje glasbene drže, napajajoče na aranžmajski estetiki Tonyja Allena in Fele Kutija, a je na momente bolj čemerna in temačna ter spretno potuje med jasno definirano strukturo, znotraj katere fantje dopuščajo individualni kaos vsakega člana zasedbe, ki si lahko vzame čas zase in izstopi na nepričakovanih delih skladb. Osnovna trobilno-pihalna baza še vedno rine proti zgodovini zasedbe, saj se drži forme afrobeata, a se k sreči večkrat zatopi v samosvoje specifične solistične izlete, s čimer poslušalca vodi k novim in predvsem nepredvidljivim glasbenim popotovanjem, občasno precej futurističnega značaja. Za stare privržence je album morda kar malce presenetljiv, za ostale, ki spremljajo evolucijo zasedbe od njihove 2006. leta izdane plošče »New Tones«, pa povsem logično nadaljevanje začetega dela, ki črpa iz preteklosti, a je globoko zazrta v svoje videnje izraznosti v prihodnosti glasbenega ustvarjanja. In če me vprašate ali se v afrobeat izlije

pripravil Jizah



Komentarji
komentiraj >>