Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
CATTLE DECAPITATION: The Harvest Floor (Metal Blade, 2008) (ponovitev 3. 6. '09 ob 00.30) (2912 bralcev)
Četrtek, 28. 5. 2009
Ivan Cepanec



* Dobrodošli v svet groze, mizantropije in nasilne smrti. Dobrodošli v svet, kjer se vse, kar se dá, tudi povrne. In to z velikimi obrestmi. Dobrodošli v svet, ki ga kalifornijski brutalneži Cattle Decapitation namenjajo človeku kot odgovor na vse, kar je človek storil slabega od trenutka, ko se je začel obnašati »inteligentno« ter s pomočjo ognja in meča zavladal svetu.

Cattle Decapitation so javnost naravnost presenetili s svojim četrtim studijskim albumom, ki so mu dali ime The Harvest Floor. Presenečenje je namreč prišlo v obliki odličnega zvoka in perfektne produkcije, ki je s superlativi izrazila vse tisto, česar je ta mizantropični kvartet sposoben. Namreč, o kvaliteti benda, kar se tiče agresivnosti, hitrosti in tehničnosti, ni bilo nikoli moč dvomiti. Edina težava je bila v tem, da je na vsaki plošči ta kvaliteta ostala daleč v ozadju neustrezne zvokovne produkcije. Ampak, ko je vajeti v roke prevzel Bill Anderson, ki je med drugim produciral tudi Melvinse, so Cattle Decapitation uspeli pokazati svetu grde zobe.

In s temi grdimi zobmi oziroma kar čekani, so Cattle Decapitation ugriznili v svetovno sceno, ki je - vsaj kar se modernega death metala tiče - postala mlačna. In prenasičena. The Harvest Floor je plošča, ki jo je brutalna scena naravnost potrebovala. Gre za odlično odslikavo sveta, ki se utaplja v finančni krizi, vojnah, onesnaženju in uničenju vsega, kar je več kot materialno. Pevec in tekstopisec Travis Ryan je v desetih pesmih ubesedil svet, kjer je v skladu z bendovim mizantropizmom človek ogrožena vrsta. Od prve do zadnje pesmi se človek znajde na poti v industrijsko klavnico. Kdor ni posekan pod noži, pa se utaplja v smrdljivih bazenih človeških izločkov, umira v hlapih strupov, počasi izginja v kislini ostankov civilizacije in gleda svoje bližnje, kako trpijo podobno in še hujšo usodo. Mojstrsko pisana besedila, ki razkrivajo ne samo poznavanje detajlov, ki se gibljejo med sestavnimi deli človeškega telesa in sestavnimi deli širše družbene realnosti, so v orwellovskem stilu popolna uresničenost vizije Travisa Ryana, človeka, ki je bral in doživel mnogo in vse znanje in spoznanje ubesedil v krutem svetu skupine Cattle Decapitation.

A Travis Ryan, vodja skupine, ki je na izdelek The Harvest Floor prekleto ponosen - in to z razlogom -, ni izstopajoč del zasedbe. Je njen vitalen del, a vsekakor ne izstopajoč. In čeprav njegovi vokali predstavljajo uresničenje najhujših nočnih mor, saj je možakar sposoben kruliti kot kakšen Frank Mullen iz Suffocation ali Maurizio Iacono iz Kataklysm, kričati še bolj morbidno kot Dani Filth ali John Pauline iz Mortal Decay, se daviti huje kot Ross Sewage iz Impaled, pri tem pa zveneti kot utelešenje obsedenosti v stilu prvega Eksorcista, je Travis le en del skupine. Izredno pomembna sta tudi basist Troy Oftendal in kitarist Josh Elmore, katerih odlično mešanje tehničnih zahtevnih rifov, kaotičnih solaž, morbidne akustike in neverjetnih tempovskih sprememb združuje svetove, ki jih na eni strani rišejo The Dillinger Escape Plan, na drugi pa Suffocation ali pa At The Gates. Vsaka pesem je simfonija zase, vse pesmi skupaj pa zvenijo kot enovita organska abominacija, ki kar bruha bolezen in žolč iz sebe, pa ne kot znak slabosti, ampak kot znak popolnega triumfa nad vsem, kar je živo in harmonično. Velik delež predstavlja tudi bobnar Dave McGraw, s katerim je skupina izredno zadovoljna.

Cattle Decapitation so morali iz različnih razlogov namreč vedno menjati bobnarje, saj so bili ali preveč monotoni ali preveč fizično nepripravljeni, medtem ko je delež določenih imel prevelik ego. Dave, ki je sposoben marsičesa tudi izven bobnanja, je prinesel ideje in gotove načine, kako jih uresničiti.

Poleg same skupine, ki je ustvarila že veliko, so piko na i vsekakor narisali gostje. Ross Sewage iz Impaled je ponudil svoje kruljenje, medtem ko je psihotične crusterske vložke ponudil pevec zasedbe Dystopia, Dino Sommesse. Največje presenečenje je celo legendarna multitalentirana vokalistka Jarboe, ki skupaj z violončelistko Jackie Perez Gratz (iz Amber Asylum) pripomore k najbolj morbidnemu delu plošče, in sicer k zadnji pesmi, "Regret And The Grave", za katero je skupina posnela tudi spot.

Skupina Cattle Decapitation, ki imenu navkljub v sebi skriva štiri vegetarijance, je tako posnela ploščo, ki - po besedah Travisa Ryana - končno ponuja dovolj razlogov, da se skupina v promocijskih intervjujih končno lahko pogovarja o zvoku in pesmih, ne pa samo o tem, kako je biti vegetarijanec v brutalni sceni. Sam album pa je ponudil tudi več kot dovolj razlogov, da je skupina od oktobra lani dalje nenehno na cesti, kjer v svojem fantastičnem psihotičnem performansu nudi človeku ogledalo, da le-ta vidi, da smo - kot pravijo Cattle Decapitation - grozni oziroma kot pravi istoimenska pesem iz novega albuma, "We are horrible people!"

pripravil Ivan Cepanec



Komentarji
komentiraj >>