LVUMEN, NIKKI LOUDER, 4. 6. '09; Menza pri koritu- Metelkova mesto, Ljubljana
* Ljubitelje post rocka in razvlečenega epskega metala so včeraj zvečer ponovno razveselili češki posebneži Lvmen [Lumen], ki so ponovno zagodli v Sloveniji. Tokrat so se na prizorišču pojavili z rahlo zamudo in tako za kakšno uro pomaknili pričetek koncerta. To se je izkazalo za ravno pravšnji zamik, da se je skupina sladokuscev do začetka ravno prav zgostila in da je koncert zaživel v svoji popolnosti.
Lvmen je druščina glasbenikov, ki ustvarja prav posebno vrsto težkega rocka. Kakor koli to že poimenujemo, je obisk njihovega nastopa zelo poetično in monumentalno zvočno doživetje: to je težko razvlečena, počasi se kotaleča, izmenično težaška in melanholična godba. Lvmen v Slovenijo redno prihajajo že od konca devetdesetih let, od tedaj pa so kljub zahtevni in nezabavnjaški glasbi na svojo stran uspeli pridobiti specifično in zvesto publiko.
Tokrat je vloga predskupine pripadla domačim Nikki Louder, ki se vse bolj utrjujejo na domačem prizorišču. Ta trojka je uspela v dveh letih zgraditi lastno izrazno poetiko godbe ter obenem odrske performativnosti. Po kratkometražnem prvencu 'Silent Bird' z zanimanjem čakamo na naslednjo izdajo, ki jo v bližnji prihodnosti pripravlja založba Radia Študent. Nikki Louder so v svoji značilno utrgani in surovi maniri pričeli predstavitev svojih po večini svežih komadov, kjer konstantna in težaška ritem sekcija omogoča maličenje zvoka, eksperimentiranje in nebrzdano nažiganje kitarista, ki občasno prevzame tudi vokalne dolžnosti.
Nikki Louder so tako postali še bolj nekonvencionalni, hrupni in surovi. Obračajo se stran od klišejske strukture komadov in se prepuščajo občasni improvizaciji. Z visokimi, ušesa parajočimi toni in zanimivo vizijo novih komadov so lanski klubski maratonci dodobra razgreli publiko ter napovedali konsistentno glasbeno raziskovanje na prihajajoči plošči, ki očitno vse bolj opušča vokalno izraznost in se osredotoča na nebrzdano maličenje zvoka.
Po prihodu glavnih nastopajočih na oder Menze pri koritu se je vzdušje v klubu nekoliko umirilo, kot bi se publika udobno pripravila na bogato zvočno in vizualno doživetje. Lvmen so vsekakor zelo poseben band. Njihovega nastopa ne moremo dojemati skozi prizmo običajnega rockerskega koncerta, saj fantje opuščajo vse parametre akcijskega in komunikativnega predstavljanja svojega materiala. Peterica na odru izvaja vnaprej pripravljen performans, kjer komadi z odličnimi vmesnimi polnili prehajajo brez premorov in cezur.
Zvočna slika Lvmen je tako večplastna in odklonska. Težko jo je navezati na kateri koli trdno zamejen glasbeni žanr. To je nekakšna svojevsrtna mešanica post rocka, doom metala, epskega stoner rocka, znotraj česar se vselej bleščijo progresivni in psihadelični elementi. A ta glasba se skozi nastop spreminja in prilagaja, giblje se med težkimi metalurškimi rifi in razneženimi progresivnih kompozicijami, ki zgolj zaradi monumentalnosti in zamegljenosti zvoka ostajajo v svojih estetskih okvirih.
Izvedba performansa Lvmen je tako ostala pod vtisom izvrstnega mešanja analognih instrumentov in dodatne sile na elektronskih pripravah in efektih. Fantje na odru so glasbi primerno delovali odsotno in skoraj otožno, namesto njihovega ekshibicionizma pa je vlogo vizualnega zadoščenja prevzela več kot učinkovita vizualizacija, video projekcija, ki bi že sama po sebi zaslužila posebno vrednotenje.
Omenjena projekcija pomeni izjemen avtorski video presežek, ki ga dandanašnji težko srečamo celo v umetniških galerijah. Prehajanje med potencialno narativnostjo in popolno abstrakcijo je uspelo dražiti misli. Formalna odličnost sestavljenih gibljivih slik je zahvaljujoč odlični montaži in neverjetnemu občutku za detajle predstavila nadrealno vizalno poetiko, ki nakazuje na ideološki nazor članov zasedbe v obliki apokaliptičnega sporočila današnji družbi.
Morda Lvmen brez tega celostnega pogleda in zajetja večih čutov obenem ne bi dosegli tako prefinjenega učinka, a vendar ne veljajo zastonj za poseben performativni band, ki ne zabava in ne nasmeji prisotnih, pač pa jih potopi v globočine svoje celostne izraznosti. Po koncu pripravljenega programa Lvmen občinstvu seveda niso ponudili dodatka ter so kakor vselej brez besed in velikih zahval zapustili oder in omogočili publiki oddih razdraženih čutov.
pripravil Miha Colner
Komentarji
komentiraj >>